Vrhunski alpinist Aleš Česen je z britanskim kolegom, alpinistom Tomom Livingstonom, v začetku avgusta v alpskem slogu preplezal 2.000 višinskih metrov dolgo prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Gašerbrum III (7.952 metrov) v Karakorumu (Pakistan). To je bil šele tretji vzpon na ta najvišji skoraj osemtisočak. Z Alešem smo opravili pogovor, ki nas je ponesel bolj v osebne višave.
Zadnje dobro desetletje dela kot gorski vodnik, alpinist je sicer bistveno dlje, ima pa status profesionalnega športnika: "Gor sem zrasel ob ljudeh, ki so bili alpinisti in povezani z gorami (njegov oče je znani alpinist Tomo Česen; op. n.). Na začetku sem se ukvarjal tekmovalno s športnim plezanjem. Kot najstnik sem izgubil motivacijo za to, privlačiti pa so me začeli hribi. Svoje plezalno znanje sem v hribih nadgrajeval in se razvil v alpinista."
Sicer ima 42-letni oče družino; partnerko, ki tudi živi ekstremno športno življenje, in dva otroka, stara devet in 13 let, ki sta oba navdušena smučarska skakalca. "Partner mora živeti podobno, da razume, kaj počneš. Drugače ne gre," pove.
Kakšni ste bili kot otrok?
Kot sam sebe vidim, sem bil malce dolgočasen otrok. Idealen za starše, čeprav ne vem, ali bi se starši strinjali s to trditvijo, neproblematičen najstnik, ki ni videl nič dosti drugega, razen šole in plezanja. Takrat sem zelo veliko plezal z bratom. Naše počitnice so bile takšne, da smo šli plezat na primer v Francijo oziroma nekam v Evropo za od štiri do šest tednov, kjer smo kampirali in plezali.
Kaj so bili ključni dejavniki, da vama je s Tomom Livingstonom uspelo?
Vsekakor 20 let izkušenj. To smer sva poskušala preplezati že pred dvema letoma. Tokrat je bilo drugače to, da sva imela več sreče glede razmer in vremena. V naravnem okolju morajo biti izpolnjeni neki pogoji za plezanje, vendar pa ima tu faktor sreče še toliko večjo pomembnost.
Veliko odprav v zahtevne hribe je neuspešnih, sploh če govorimo o težkih smereh, vendar ne zato, ker alpinisti podvigu niso dorasli. Vse lahko izvedeš prav, si vrhunsko pripravljen, pa ne moreš z glavo skozi zid. Veliko dejavnikov se mora poklopiti.
To pot vam jo je zagodlo zdravje.
Ja, v dolini so bile težave komaj opazne, višje pa se je zapletlo. Težave sem imel z ravnotežnim organom v levem ušesu, niso bile povezane z višino. Malo je bilo morda povezano z naporom, pa malo tudi s smolo. To se je zgodilo na višini, kjer sva se aklimatizirala, ko za vajo plezaš nižje. Sredi hribov te nihče ne more pregledati.
Precejšnja negotovost je vladala, kaj narediti, se iz baznega tabora na 5.000 metrih nadmorske višine spustiti v dolino ali nadaljevati. Resne težave sem imel tri dni, potem pa je to še nekaj dni izzvenevalo, dober teden je zavleklo projekt. In prav tisti teden sva bila dobro aklimatizirana in vreme je bilo idealno, kar skoraj nikoli ni.
Ko zmanjka človeške moči, ko postane nek podvig v gorah na izredni višini resnično težak, na kaj se oprete?
V takih trenutkih je izredno lahko najti izgovor, da je treba odnehati. Na res visokih nadmorskih višinah, ko telo začne "odpovedovati", si fizično res v slabem stanju, takrat prideta do izraza vztrajnost in potrpežljivost. Najtežje je zbrati energijo, da ostaneš fokusiran. Najpomembnejše je ostati skoncentriran in sprejemati relativno pametne odločitve. Mentalno lahko v takšnih zahtevnih situacijah hitro odtavaš. Nisi več pozoren na okolico, kakšno je vreme, kako postavljaš noge ... Vse to je pomembno zaradi varnosti.
Kakšno je življenje na višini, kjer je minimum kisika? Se navadiš in je tako kot tu, kjer ponavadi živimo?
Življenje v baznem taboru na 5.000 metrih je takšno, da imaš nekaj prebavnih težav, nimaš apetita, malo te boli glava, včasih kdo bruha. Po nekaj dneh ali enem tednu si v redu. To pomeni, da če počneš nekaj fizičnega, ni neke razlike. Srčni utrip sicer je nekoliko višji, saturacija je bistveno nižja, ampak tega ne občutiš. Si pa nekoliko slabotnejši in bolj zadihan.
Menda kognitivne sposobnosti upadejo, morda še ne na tej višini, ampak višje, kar pa težko rečem, ker se tega ne zavedaš. Kot sem že povedal, pa potrebuješ več energije za koncentracijo. Ko greš še višje, pa težave eksponentno naraščajo v smislu pomanjkanja apetita, počutja ... To se kaže pri vsakem drugače.
Ko se je treba v nekem trenutku umakniti pred premočjo narave, ko je treba z vso ponižnostjo sprejeti odločitev, da je treba končati, kaj se takrat dogaja v notranjosti človeka?
To je dobro vprašanje, ki si ga je treba postaviti, preden greš na odpravo, ker je to lahko življenjskega pomena. Težko se je obrniti in sestopiti, ker veš, koliko si v to vložil časa, treningov, ne nazadnje tudi financ ... Marsikoga je že zelo teplo, za vedno je ostal na hribu, ker se ni pravočasno odločil in sestopil. To moraš res razčistiti sam s sabo, je pa težko, sliši se preprosto, vendar ko si v steni, ni lahko sprejeti takšne odločitve.
Največja težava je presoditi, kdaj je pravi čas. Edino ko je že prepozno, ti je jasno, da si se narobe odločil. Občutek imam, da se mi ni tako zelo težko odločiti, tako sva s soplezalcem storila pred dvema letoma in že velikokrat prej sem sprejel takšno odločitev. Prvi pokazatelj, da je treba o vrnitvi razmisliti, je, ko začneš o tem razmišljati.
V navezi so ponavadi dva ali trije. Zanimivo je, da največkrat začnejo vsi podobno razmišljati o vrnitvi nazaj v tabor. Če pa se prehitro odločiš za ta korak, pa nikamor ne priplezaš, je kar umetnost takšno presojanje.
Oglejte si še več osupljivih fotografij z odprave:
Kako je videti svet z osemtisočaka?
Dokler se človek približno v redu počuti, so razgledi fenomenalni. Ko pa si izjemno utrujen ali ko prideš na vrh, pa tega sploh ne opaziš. Saj vidiš, ampak z drugačnimi očmi. Zdaj, ko sva s Tomom prišla na vrh, je bilo megleno. In kar sva "videla", je bil problem, kje točno bova sestopila.
S fotografij sva si zelo dobro predstavljala, kje točno morava iti, z vrha pa je bilo to videti malce drugače. Tudi zaradi meglic nisva bila prepričana, kam kreniti. Opazila sva le to, da ni bilo razgleda. Sicer sva se odločila za pravo smer, k sreči. So pa ti hribi sivi in odeti v sneg. Pozimi naši Julijci niso bistveno drugačni, le da so Alpe pol nižje.
Ko priplezate na vrh, vaša naloga še ni končana, treba se je še vrniti.
Ja, to je ultimativen cilj! Vrniti se. Včasih se je z gore spustiti še težje.
Koliko osemtisočakov ste obiskali?
Enega. Osemtisočaki meni samo zaradi osmice spredaj niso zanimivi drugače kot zaradi višine. Težji so zaradi pomanjkanja kisika, vendar je to le en vidik. Gora, s katere sem se pred kratkim vrnil, je zanimiva v smislu, da skoraj nikogar ne zanima, v glavnem zaradi tega, ker ni osemtisočak, čeprav ji do tja manjka le 48 metrov. Za naju je bilo to privlačno, saj sva bila sama tam, radi smo sami na gori.
Kakšno mnenje imate o odpravah, ki množično spravljajo ljudi, ki si to lahko plačajo, na najvišje vrhove? Nekoč so bili takšni podvigi izključna domena najboljših alpinistov.
Imam mešane občutke, ker gledam na to z dveh zornih kotov. Če gledam povsem alpinistično in romantično, bi lahko jamral, da je to slabo. Danes lahko vsakdo, ki ima denar in vsaj malo sreče z vremenom, pride na skoraj katerikoli osemtisočak.
Brez izkušenj, brez pripravljenosti, malo kondicije je treba edino imeti, nič več kot za Triglav v enem dnevu. Zaradi vse logistike in infrastrukture, to so fiksne vrvi, tabori, ki jih zate postavijo drugi, ter kisik, kolikor ga hočeš, potem takšna gora postane samo en hrib. Odpreš ventil in si umetno v visokih gorah, to ni nič drugega kot ekstremni turizem.
Z drugega zornega kota pa gledam kot gorski vodnik in tudi sam vodim ljudi v gore, na primer prek Triglavske severne stene ali na Mont Blanc, ker sami niso dorasli podvigu. V tem ne vidim nič slabega.
Seveda je razlika pri osemtisočakih, kjer si goro popolnoma podredijo z vrvmi, helikopterskimi prevozi, kisikom ... Sodi v isti predalček, tudi jaz to počnem. Žal pa še vedno preveč ljudi samih rine na Triglav, na Mont Blanc ali katerega od osemtisočakov, ki tam ne bi smeli biti, saj so res nevarni v svojem početju.
Kakšne cilje imate v bodoče?
Nimam jih. Ko greš v tako velik projekt, se zadnje pol leta, morda celo leto, v glavi nenehno ukvarjaš s tem. Močno si fokusiran. Ko se vrneš, pa si precej prazen. Idejno in motivacijsko. Edini plan, ki ga imam, je, da prihodnje leto ne grem v noben takšen resen projekt, kot je bil ta. Takšne stvari niso za prepogosto, so statistično le prenevarne.
Verjamem, da je to početje za marsikoga popolnoma noro in popolnoma neodgovorno. Ob tem sledi zavedanje, da je to početje na podlagi dolgoletnih izkušenj. Podvig je ekstremen, ampak morda ne toliko, kot je to videti. Seveda za nekoga, ki ve, kaj počne. Bistveno bolj nevaren je za nekoga, ki gre na bistveno bolj prijazen hrib, pa ne ve, kaj počne.
