Samomor se običajno zgodi povsem nepričakovano. Res je, da po določenem času, ko razčlenimo preteklo vedenje samomorilne osebe, opazimo določene opozorilne znake, vendar jih zlahka spregledamo, če ne vemo, na kaj moramo biti pozorni. Zato se velja naučiti, kako lahko nekomu rešimo življenje.
Samomorilne misli se lahko pojavijo zaradi različnih kriz ali trpljenja, včasih pa tudi kot stranski učinek nekaterih zdravil ali celo preproste kronične nespečnosti.
Vedno jih spremlja dvom o smislu in namenu življenja ter prepričanje, da bo za vse bolje, če izginemo z obličja tega sveta. Tovrstne misli se lahko občasno pojavijo pri skoraj vsakem človeku, pri osebah, nagnjenih k samomoru, pa je to stalen motiv, ki prežema njihovo razmišljanje.
Resnice in miti o samomoru: kako prepoznati nevarnost in poiskati pomoč
Mit št. 1: Samomor se zgodi brez opozorila.
Dejstvo: samomor je redko dejanje brez opozorila. Čeprav oseba v krizi morda ne govori neposredno o svojih namerah, pogosto daje različna znamenja, kot so dolgotrajna žalost, zanemarjanje osebnega videza, izogibanje družbenim stikom ali ‒ zelo značilno ‒ razdajanje dragocenih predmetov in stvari, na katere je čustveno navezana.
Mit št. 2: Govorjenje o samomoru lahko spodbudi dejanje.
Dejstvo: pogovor o samomorilnih mislih je lahko prvi korak k iskanju pomoči. Odkrit pogovor osebi v krizi pokaže, da s svojimi težavami ni sama in da je mogoče najti druge rešitve. Zato se ne smemo bati vprašanja: "Ali te obdajajo samomorilne misli?" Če bomo zastavili to vprašanje, z njim osebe ne bomo spodbudili k ravnanju, lahko pa ji pomagamo, da se nam odpre. Če nam bo odgovorila: "Da, želim se ubiti," moramo vedeti, kaj je naš naslednji korak.
Mit št. 3: Samomorilne osebe ne želijo umreti, temveč le zavajajo ljudi okoli sebe.
Dejstvo: poskusi samomora niso zavajanje, temveč klic na pomoč. Oseba v krizi potrebuje pozornost in podporo, da bo lahko še živela in da bo imela boljše življenje kot prej.
Mit št. 4: Samomora ne moremo preprečiti.
Dejstvo: samomor je mogoče preprečiti. Ključnega pomena je, da hitro prepoznamo nevarnost in se ustrezno odzovemo. Pravočasna pomoč lahko reši življenje.
Mit št. 5: Cilj poskusa samomora je končati življenje.
Dejstvo: večina ljudi, ki poskušajo narediti samomor, ne želi nujno končati svojega življenja. Zanje je značilna razcepljenost: obenem imajo željo po življenju in željo po smrti. Njihova dejanja pogosto niso jasna, smrt pa vidijo kot eno od možnosti in ne kot nekaj neizogibnega. To pušča prostor, da se okolica odzove in ogroženo osebo reši. Zato je ključnega pomena, da razvijemo varnostni načrt.
Varnostni načrt
Oseba v krizi je redko odločena, da se ubije, pač pa najpogosteje doživlja trenutne, toda močne težnje, ki jo silijo k samouničenju. Nekateri ljudje si po poskusu samomora v zadnjem trenutku premislijo in jim uspe delno odpraviti posledice svojih dejanj. Če torej skrbimo za osebo, ki ima samomorilne misli, lahko storimo marsikaj, da ji pomagamo. Pomembno pa je, da tega ne storimo namesto terapije, temveč v podporo strokovnemu svetovanju.
- Pogovorite se o tem, da samomorilske težnje, tudi če so močne, nazadnje minejo, zato je osnovna strategija, da si damo priložnost za pomiritev.
- Poskrbite, da bo dom varen. Gre za to, da ustvarite čim več ovir med ogroženo osebo in morebitnimi samomorilnimi orodji. Iz hiše odstranite predmete, ki ogrožajo stanje dotične osebe: nože, vrvice, zdravila. Raziskave kažejo, kako je težnja, da si človek vzame življenje, včasih sicer zelo močna, vendar na splošno kratkotrajna. Ne pozabite, da skrivanje ni enako varovanju. Ni dovolj, da nevarne predmete skrijemo v omaro. Za nekaj časa jih moramo vzeti iz prostora ali jih recimo zakleniti v sef. To je res nekoliko neprijetno, vendar gre za začasno rešitev.
- Vnaprej načrtujte, kaj lahko ogrožena oseba stori, ko se pojavijo slabe misli. Ne more jih preprosto zatreti: imeti mora nekaj, kar lahko stori namesto tega. To so lahko: seznam pesmi, ki odvračajo pozornost od Fraziskturobnih misli, pobarvanke, priljubljena televizijska serija. Dobro je, da vnaprej pripravimo seznam "reševalnih dejavnosti" in pri tem upoštevamo tako stvari, ki jih oseba lahko počne sama (recimo ples, igra z mačko, pisanje zgodb) kot tudi z drugimi ljudmi (družabne igre, pogovor, takojšnje dopisovanje prek telefonskih sporočil ali družbenih omrežij). Seznam naj bo obsežen, da bo ogrožena oseba imela čim večjo izbiro. Bistveni del naj predstavljajo dejavnosti, ki jih lahko izvaja tam, kjer je tisti trenutek ‒ brez posebnih priprav. Seznam dejavnosti mora biti jasen in vedno pri roki.
- Določite, s kom se lahko oseba v krizi pogovarja kadarkoli, podnevi ali ponoči. Pomembno je, da je to nekdo, ki mu lahko zaupa. In če se krize pojavljajo pogosto, je ogroženi osebi lahko na voljo več zaupnikov.
Pomoč v samomorilski krizi:
Bližnjega takoj odpeljite v bolnišnico ali pokličite reševalno vozilo, če:
- ste prejeli jasno sporočilo, da si namerava vzeti življenje,
- imate utemeljen sum, da želi narediti samomor: da recimo vidite nakopičena zdravila, poslovilna pisma, ali opažate razdajanje dragocenih predmetov, na katere je oseba čustveno navezana,
- ste uspešno preprečili poskus samomora, četudi sumite, da ga oseba ni izvedla z dejanskim namenom, da si vzame življenje, temveč z željo, da bi pritegnila pozornost.
Če sumimo, da ima bližnji samomorilne misli, vendar te niso očitne, nam bo nekoliko lažje, če se bomo vnaprej opremili z zadostno količino informacij o tem, kako mu lahko pomagamo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
