Romeo in Julija: največja ljubezenska zgodba vseh časov?

Mnogi ljudje menijo, da je Shakespearjeva drama Romeo in Julija največja ljubezenska zgodba vseh časov ali pa najslavnejša ljubezenska zgodba v svetovni književnosti. Seveda se motijo.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Največja ljubezenska zgodba vseh časov je evangelijska zgodba o Božji ljubezni do človeštva. Kaj nam torej največji dramatik, ki je kdajkoli živel, sporoča o največji ljubezenski zgodbi vseh časov v največji ljubezenski zgodbi, ki jo je kdajkoli napisal?

Povedano drugače: kaj Shakespeare pravi o dejavni oz. požrtvovalni krščanski ljubezni v svoji zgodbi o tragičnih zaljubljencih Romeu in Juliji?

Za odgovor na to vprašanje je pomemben podatek, da je bil Shakespeare dejaven katoličan, kar je bilo nedvomno potrjeno na podlagi dejstev, znanih o njegovem življenju, in resnic, ki izhajajo iz njegovih iger. To pomeni, da je zgolj romantično ali erotično branje omenjene drame napačno. Zaljubljencev ne odrešuje in ne očiščuje strastna erotična medsebojna ljubezen.

Pravilen način branja drame je, da to počnemo skozi Shakespearjeve oči in jo vidimo kot svarilno pripoved, v kateri imajo svobodno izbrana dejanja likov zelo daljnosežne posledice.

Pa si oglejmo nekaj ključnih dejstev o igri:

Julija je stara šele 13 let in je še otrok. Toliko je bila stara njegova starejša hči Suzana v času, ko je Shakespeare dramo napisal. Romea in Julijo je torej napisal oče najstnice Julijine starosti! Poleg tega, in to je ključnega pomena, ne drži, kot se pogosto misli ali namiguje, da so se ženske v Shakespearjevem času poročale mlade.

Nasprotno: ženske so se v povprečju poročale v zgodnjih do srednjih dvajsetih letih, poroke pred 18. letom pa so bile redke. V elizabetinski Angliji je veljalo, da je nosečnost pred 16. letom nevarna in da dopolnjena starost 18 let velja za najzgodnejšo razumno starost za materinstvo.

S preprostimi besedami, Shakespeare in njegovo občinstvo so Julijo videli kot otroka, ki ga starši in dojilja zapostavljajo, posledično pa je dekle nezaščiteno in nepripravljeno na svet odraslih, v katerem se znajde.

Za Romea ne izvemo, koliko let ima, vendar je očitno dovolj star, da v mečevalskem dvoboju premaga strah vzbujajočega Tybalta, pred srečanjem z Julijo pa je poskušal zapeljati Rozalindo, vendar je razočaran, ker ni hotela odpreti svojega naročja "zlatu, ki svetnike pohujšuje".

Podobe, ki namigujejo na spolnost, so povsem primerne, saj se zdi, da so Romeovi nameni povsem spolne narave. Prezira Rozalindino željo, da bi ohranila svojo čistost, in z zaničevanjem sprejme njeno domnevno trditev, da je zaobljuba čistosti povezana z njenimi krščanskimi prepričanji. Ne more si zaslužiti blaženosti, če ga spravlja v obup. Ne more si zaslužiti nebes, če ga pošilja v pekel.

Skratka, Romeo je povsem zatopljen vase in želi svojo ljubico pritegniti v svojo željo po samozadovoljitvi. Romeov prezir do čistosti se znova pojavi na začetku znamenitega balkonskega prizora, ko izrazi željo, da bi Julija odvrgla "vestalsko oblačilo" čistosti, kajti "kako neumen je, kdor hodi v njem".

Zaljubljenca, ujeta v norost erotične strasti, ki ju ne omejujejo vrline čistosti, zmernosti in razumnosti, ne upoštevata opozorila brata Lorenza, da "konča se divje tako divja radost". Brezbrižno in brezglavo hitita proti medsebojnemu samouničenju.

Glede na zgodbo, ki jo pripoveduje Shakespeare, in način, kako se konča, je nenavadno, da erotično strast Romea in Julije obravnavajo kot sopomenko za romantično ljubezen. To je zato, ker na dramo mnogi gledajo skozi oči vase zagledanih zaljubljencev, ne pa skozi Shakespearjeve oči.

Največji svetovni dramatik nam na koncu pokaže, da obstajata dve vrsti "ljubezni". Prva, dejavna ljubezen ali "karitas", si vedno želi dobro za drugega. "Ni je večje ljubezni," kot da se človek žrtvuje za ljubljeno osebo. Druga vrsta "ljubezni" je njeno nasprotje: ljubljeno osebo žrtvuje zase.

Tragedija Romeo in Julija je v svoji najgloblji osnovi več kot zgolj svarilna pripoved, ki opozarja na nevarnosti nebrzdane erotične strasti. Kaže nam odnos med romantično ljubeznijo ali erosom in največjo ljubeznijo izmed vseh, ljubeznijo, ki jo ima Bog do nas in se kaže v tem, da je dal svojega edinega Sina kot voljno žrtev za naše zveličanje.

Shakespeare nam pokaže odnos med erosom in karitas, med romantično ljubeznijo moškega in ženske ter Kristusovo ljubeznijo do človeštva.

Če na Romea in Julijo pogledamo skozi Shakespearjeve globoko katoliške oči, bomo razumeli, da nam njegova znamenita ljubezenska zgodba ne prikazuje le večje ljubezni, pač pa Največjo Ljubezen, kar jih je.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.