Kadarkoli sem se v preteklih letih soočala s težavami starševstva, sem ugotovila, da se odgovor na mojo težavo najpogosteje skriva v navadi ali rutini. Zakaj je, recimo, čas priprave na spanje ena sama zmešnjava?
Torej: rutino je treba prilagoditi ‒ poleti moramo odhod v posteljo prestaviti na nekoliko poznejšo uro, ker se je zaradi sonca, ki še vedno veselo sije, težje umakniti v zatemnjeno spalnico. Zakaj se člani moje družine tako odločno upirajo pospravljanju? Zato, ker je pospravljanje ob naključnih urah čez dan zahteva, ki je nihče ne pričakuje, ko pa pospravljamo ob določenih urah dneva, je vse skupaj zelo preprosto, ker je to pač navada.
Enako velja za molitev. Kadar kot družina ob večerih včasih molimo skupaj, drugič pa ne, ali kadar molimo le nekajkrat na mesec, se zdi, da je molitev nepričakovan in zahteven gost, ki krade naš čas. Ko pa molitev postane rutina, ki se je držimo vsak večer, je pritožb manj, molitev postane običajna večerna dejavnost in ne nekaj izrednega, kar se nam zlahka izmuzne.
Kako ustvariti rutino
Za našo družino je najboljši večer, ker smo takrat vsi skupaj in nikomur ni treba zapustiti hiše. Morda bo vašemu družinskemu urniku bolj ustrezalo, če boste molili zjutraj. Ne glede na čas dneva je koristno, da izberemo točno določen termin in se ga strogo držimo. Rada pa tudi slišim, kaj je učinkovito pri drugih ljudeh. V bratovi družini zjutraj, ko se vsi zbudijo, najprej skupaj molijo rožni venec. Svakinja med zajtrkom predvaja posnetek beril in evangeljskega odlomka, ki jih tisti dan prebirajo pri svetih mašah, in Božji besedi prisluhne vsa družina.
Ko sem odraščala, smo kot družina vsak večer ob pol osmih molili rožni venec. Če smo bili na potovanju, smo skupaj molili v avtu. Poleg tega je vsak družinski član navedel eno stvar, za katero je tisti dan hvaležen, in eno osebo, za katero želi moliti; včasih smo to zapisali v dnevnik, ki smo ga pozneje večkrat prebirali.
Kako moliti
Poznala sem družine, ki so skupaj preučevale Sveto pismo: skupaj so prebirali svetopisemske odlomke in o njih premišljevali v slogu Lectio Divina. Naše fante trenutno poskušamo seznaniti z molitvijo brevirja. Skupaj izgovarjamo večerno molitev, skupaj s petjem in procesijo po sobi (to namreč ohranja pozornost mojih fantov, starih od sedem let navzdol). Manjši Marijin oficij je za naše začetnike, ki se šele učijo branja, preprostejši od običajnega brevirja in mu lažje sledijo.
Družina s starejšimi otroki ali mladostniki zlahka ustvari mirno in premišljujoče vzdušje za molitev. Za našo družino to trenutno ne velja. Upam, da se moje sanje nekoč uresničijo, za zdaj pa molimo v živahnem vzdušju, ki tudi sicer zaznamuje naše družinsko življenje. Od najmlajših ne zahtevamo, da sedijo pri miru, temveč le, da se tiho igrajo ali listajo po bližnjih knjigah. Veliko pojemo, saj se zdi, da nas to vse pritegne, obenem pa nam pomaga, da hrup usmerimo v skupen cilj.
Prilagodljivost
Naš čas za molitev je v preteklih letih doživel veliko sprememb ‒ od skupne molitve desetke rožnega venca in preproste skupne molitve zdravamarij za določene ljudi, ki potrebujejo naše molitve, do bolj oblikovane molitve s petjem in procesijami, kakršno imamo zdaj. Sčasoma bi v našo skupno molitev zelo rada vključila tudi preprosto izpraševanje vesti. Toda prav v tem je čar molitve.
Tako kot rastemo v sposobnosti medsebojnega sporazumevanja, lahko rastemo tudi v sposobnosti sporazumevanja z Bogom. Naravno in dobro je, da se naša molitev spreminja skupaj s spremembami, ki se dogajajo v naši družini.
Ko se zavežemo k molitvi in to dosledno izvajamo, damo Bogu resnično priložnost, da deluje v naših srcih. In to je navada, ki jo vsekakor želim privzgojiti svojim otrokom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
