Mama ga je zapustila, zapadel je v alkohol, nato pa se spreobrnil: “Vsak dan izberem Jezusa”

Radek Sznajder je v življenju doživel veliko težkih trenutkov – mama ga je zapustila, ostal je sam, prva leta življenja je preživel v družini, ki ga je posvojila, a ta leta še zdaleč niso bila srečna. Postal je najstnik, njegovo mladost so zaznamovale zabave, polne alkohola. Po vsem tem je našel Boga.

Kakšno je bilo vaše življenje, preden ste srečali Boga?
Začel bom na začetku, od rojstva dalje. Moja biološka mati se je odrekla svojim pravicam do mene po mojem rojstvu. Pol leta sem ostal v bolnišnici in čakal na posvojitev. Posvojila me je družina, ki je bila v krvnem sorodu z mojo mamo. Torej je bila to pravzaprav moja daljna družina.

Svojega biološkega očeta nisem poznal. Verjetno ga ne bom nikoli srečal. Tudi v posvojiteljski družini ni šlo dobro. Spominjam se nekaj utrinkov iz časa, ko sem bil star tri ali štiri leta. V hiši je bil vedno alkohol. Dva ali tri dni sem bil zaprt v sobi. Nihče ni poskrbel zame. Posvojitelji me niso umivali, niso me hranili ... Spomnim se, da sem jedel kuhane krompirjeve olupke, saj je bila to edina hranljiva stvar.

Moj polbrat je bil veliko starejši od mene. Ko sem bil star le nekaj let, jih je on imel petnajst ali šestnajst. Tudi on je bil nenehno pijan. Enkrat je napadel mojo mamo in sem ga odrinil. Z mamo sva nato pobegnila od doma. Mama se je nekako trudila, da se mi ne bi zgodilo nič hudega, a tudi zame ni skrbela, kot bi morala. Spomnim se tudi prosjačenja za hrano za božič. Hodil sem od bloka do bloka in tujce prosil za obrok. Takšna so bila moja prva leta življenja.

Ko sem bil star šest let, sem za nekaj časa odšel v sirotišnico. Kmalu me je že čakala moja nova družina, rejniška družina, ki me je sprejela k sebi. In v tej družini sem začel normalno živeti. Moji rejniki so me naučili govoriti – ker sem komaj govoril –, potem še pisati in brati. Zelo jim je bilo mar zame. Za to sem jim zelo hvaležen. Hodil sem k logopedu, v vrtec, nato v osnovno šolo. Prejel sem tudi prvo sveto obhajilo in postal ministrant.

Kako je bilo v času srednje šole?
Od takrat se je vse spremenilo. To je bil deški internat. Tja so hodili različni otroci – od dobro organiziranih odličnjakov do težavnih fantov iz patoloških družin. In na žalost sem se tam počutil svobodnega, začel sem piti alkohol, pokadil sem veliko cigaret, imel sem tudi prve odnose z dekleti, nekaj prijateljstev.

Po srednji šoli sem šel na tehnično šolo v Šlezijo. V tistem času sem začel zelo pogosto obiskovati zabave. Alkohol, cigarete, dekleta – tako so bili videti moji konci tedna. Zdaj se mi zdi, da sem bil takrat kar hinavec, saj sem bil hkrati s tem načinom življenja še vedno ministrant, hodil sem celo na duhovne vaje.

Toda v resnici sem bil daleč od Boga. In na neki točki je moj prijatelj frančiškan predlagal, da naj se udeležim razločevanja. Enkrat sem šel, nič posebnega se ni zgodilo. Potem pa sem šel drugič pri osemnajstih. In od tistega trenutka se je moj odnos do Boga spremenil, doživel sem spreobrnjenje ...

Kaj je privedlo do tega?
V teh dneh razločevanja sem se udeležil adoracije pred Najsvetejšim. Spremljala ga je lepa glasba, ljudje so molili, peli in slavili Boga. Bilo je čudovito vzdušje molitve in vere. Nisem poznal take Cerkve. Nisem poznal te oblike molitve, takega bogoslužja.

Cerkev sem povezoval samo z liturgijo in sveto mašo. To me je presenetilo in razveselilo hkrati. Spominjam se tudi, da je bil v spovednici spovednik, pater frančiškan. Takrat se nihče ni spovedoval in mislil sem, da bi se pogovoril z njim ter se spovedal. In potem se je zgodilo nekaj izjemnega.

Ta spovednik je prišel iz spovednice in me povabil k spovedi v zakristijo. To je bila zame zelo močna izkušnja, počutil sem se zares dobrodošlega in sprejetega v Cerkvi – tak, kot sem. Pater frančiškan me je poslušal, mi razlagal nekatere stvari, jaz pa sem jokal. To je bila prelomnica v mojem spreobrnjenju.

Kako je bilo po tem dogodku graditi odnos z Bogom?
Pridružil sem se gibanju Luč in Življenje, veliko sem evangeliziral, pričeval in govoril o svojem spreobrnjenju v šolah in na duhovnih vajah. In na neki točki sem začutil, da želim oditi v samostan – da se le tako lahko počutim izpolnjenega s služenjem Bogu.

Vstopil sem v frančiškanski red. Tam sem bil tri mesece in mojster, tj. menih, ki uvaja kandidate v samostansko življenje, je rekel, da še nisem primeren za red, da je še prezgodaj po spreobrnitvi in ​​da moja vera še ni tako trdna. Pravzaprav sem se strinjal z njim. Po eni strani sem torej razumel, po drugi pa ... Počutil sem se zavrnjenega. In vrnil sem se k temu, kar sem najbolje poznal – zabavam in alkoholu.

Hodil sem v službo, delal sem v Nemčiji. Prosti čas sem zapolnil s popivanjem, zabavami in priložnostnimi odnosi z ženskami. Po vrnitvi iz Nemčije sem mislil, da nočem več tako živeti, da imam dovolj teh zabav, da potrebujem Boga, potrebujem skupnost, vedel sem, da se želim spremeniti. Znova sem se udeležil razločevanja. Pridružil sem se novi skupnosti in na te duhovne vaje je prišel tudi karizmatični govorec Krzysztof Sowiński.

Med molitvijo za ozdravitev, ki jo je vodil, je neka ženska doživela čudež, imela je hude bolečine v hrbtu, ki so izginile. Name je to naredilo velik vtis. Krzysztofovo pričevanje in odnos sta bila zame zelo pomembna pri spreobrnjenju. Po tem umiku sem stopil v razmerje s čudovitim dekletom Faustyno, ki je bila tudi del te skupnosti. Po pol leta sva se zaročila in kmalu zatem poročila.

Nato so prišli otroci …
Res je, a na žalost sva prvega otroka izgubila, saj je prišlo do spontanega splava. Bil je fantek, poimenovali smo ga Józek. Potem se je rodila Helenka. In ko je bila moja žena v sedmem mesecu spet noseča z najinim sinom Tobiaszom, je Helenka hudo zbolela. Takrat je bila stara leto in pol.

Nenadoma je začela bruhati, počutila se je zelo slabo in izkazalo se je, da so ji ledvice prenehale delovati. Takrat smo živeli v Nemčiji, zato so najino hčerko prepeljali na kliniko v Köln. Tam je bilo Helenkino stanje kljub zdravljenju iz dneva v dan slabše. V nekem trenutku je imela hude krče, a žal zdravila niso delovala.  

Nato so jo dali v umetno komo. Bilo je smrtno nevarno, hčerino stanje je bilo kritično. Veliko ljudi smo prosili za molitev zanjo. Molilo je veliko ljudi in skupnosti. Ob njeni postelji je stal telefon in nenehno je nekdo klical in molil zanjo. Verjeli smo, da jo Bog lahko ozdravi. Začel sem se tudi postiti, užival sem le kruh in vodo. Poleg tega sem med dopisovanjem s prijateljem frančiškanom obljubil Bogu, da bom nehal piti alkohol – ne glede na to, ali bo moja hči ozdravela, bom popolnoma prenehal piti.

Danes minevajo tri leta, odkar sem nehal piti. In z ženo verjameva, da se je zgodil čudež, ker je najina hči ozdravela. Njeno stanje se je iz dneva v dan izboljševalo. Zdravniki so bili zelo presenečeni, da se to dogaja. Po odhodu iz bolnišnice je bila Helenka še vedno slepa, a slepota je po nekaj tednih spontano izginila in hči je popolnoma ozdravela. Vemo, da je to naredil Bog ...

Čudovito je, kako Bog deluje v vašem življenju. Kakšen je vaš odnos z Bogom danes, kako ga gradite?
Danes sem na stopnji, ko vsak dan izberem Jezusa in ga povabim v svoje življenje. Moja vera je postala bolj zavestna. Pri tem mi je pomagala tudi psihoterapija, ki jo obiskujem. Na terapiji nisem samo predelal svojih travm in bolečin, ampak sem se tudi naučil razbirati, kaj mi je pomembno in kaj je zame dragoceno. In zame je to vera.

Bog nam je dal svobodno voljo, da se – če želimo – lahko zavestno odločimo za življenje z njim. In zdaj to svobodo doživljam z Jezusom, vsak dan ga želim izbrati. Zdaj mi je pomembna meditacija, kontemplacija in spoznavanje Boga po Božji besedi.

Kaj bi sporočili našim bralcem, ki se srečujejo s težavami v življenju? Morda skušajo iskati Boga, pa ne vedo, kako ga najti?
Ne prenehajte upati in iskati Boga. Če imate duhovne stiske, je vredno najti duhovnega vodjo ali skupnost in se zanesti na to. Če pa imate tudi čustvene ali duševne težave, se ne bojte poiskati dobrega psihoterapevta ali dobrega zdravnika. Poskrbite zase, pojdite na sprehod, pogovorite se s svojimi najdražjimi, pojdite iz hiše. In naj bo vse to okronano z osebnim odnosom z Bogom – Bogom, pri katerem ni nič nemogoče.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.