Alenka Lahajner je stara 22 let in je študentka športne vzgoje na Fakulteti za šport. Svoj prosti čas najraje preživlja zunaj zidov, v naravi, še najraje v hribih. Rada pleza, smuča, pleše, hribolazi, kolesari, hodi bosa, klepeta, se smeji, nabira rože in jé sladoled.
Njen najljubši del dneva je sončni vzhod, najljubši vonj pa vonj pokošene trave. Je neustavljiva ljubiteljica dogodivščin in presenečenj, vedno pripravljena za akcijo.
Kaj počneš kot prostovoljka?
Moja pot prostovoljstva se je začela že v osnovni šoli, ko sem postala animatorka v tednih duhovnosti Eden pri sestri Rebeki. Pozneje sem kot animatorka začela sodelovati tudi na oratoriju v domači župniji in birmanski skupini. Lani so me medse povabili še kranjski skavti, tako da sem se po mnogih letih vrnila nazaj v skavtske vode.
Nekaj časa sem sodelovala s plesno skupinico za otroke s posebnimi potrebami. Precej močno izkušnjo pa sem doživela v Angoli, kjer so me otroci septembra lani tako navdušili, da sem se čez pol leta še enkrat vrnila tja. 😊 Vmes sem tri mesece preživela še na Koroškem kot ESC prostovoljka.
Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Na začetku predvsem zgled starejših animatorjev. Prehod iz udeleženke v animatorko se mi je preprosto zdela edina normalna pot in smiselna odločitev, da na nek način povrnem vso dobroto, čas in potrpežljivost, ki sem jo prejela kot otrok na vseh oratorijih, duhovnih vajah, birmanskih skupinah …
Z leti, ki sem jih preživela v taki ali drugačni prostovoljski vlogi, pa sem začela v tem videti nekaj več, nekaj čudovitega in nenadomestljivo hvaležnega, kar me spodbuja in žene naprej.
Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Kot bi si predstavljal srce, ki se širi in napolnjuje s tem, da daje. Mogoče je to še en jezik ljubezni – prostovoljstvo. 😊 Ni vedno lahko, saj je velikokrat treba iti čez sebe, spustiti kakšno drugo dejavnost in si organizirati življenje na drugačen način, kjer hitro lahko pozabiš na čas zase.
Ampak res čutim, kako me osrečuje, ko vidim, da sem nekaj naredila za druge, ne da bi zahtevala povračilo. Da o vseh novih naučenih stvareh sploh ne govorim. Vidim, kako rastem in kako znam biti hvaležna za drobne trenutke, za stvari, ki jih imam, in za ljudi, ki jih lahko objamem.
Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Mami se je velikokrat pohecala, da ni res, da delam zastonj, saj si v nebesih pridno polnim zakladnico pred Sodnikom. Dedi pa mi je pred drugim odhodom v Afriko dejal, da očitno že mora biti taka Božja volja, da me otroci v Angoli bolj potrebujejo kot oni tukaj. Take spodbude malo ozavestijo, da res počenjam nekaj dobrega in koristnega, četudi morda takoj ne vidim sadu svojega dela.
Ni pa seveda vse tako rožnato, saj poslušam tudi očitke in posmeh v smislu "zakaj bi nekaj delal brez plačila, sploh nekaj napornega". Vendar me v resnici to še bolj spodbudi, da temu svetu pokažem, da je vredno, da nekaj narediš za druge, ne da bi le čakal tistih nekaj evrov v zameno. Konec koncev je veliko več kot "pobarvan" listek papirja vreden nasmeh otroka.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Ponosna sem na primer na malo angolsko deklico, s katero sva pletli zapestnico in je nek drugi fantič mimo prinesel ogromnega črnega hrošča, ki se ga je res ustrašila.
Po prigovarjanju in skupnem držanju rokic pa se je le opogumila in ga tudi sama za nekaj trenutkov držala v svojih dlaneh. 😊 Pa malo tudi na mami, ki je ob drugi novici, da spet odhajam v Afriko, le vprašala, kdaj, in ni sklicala kriznega sestanka o tem, kako je tam nevarno in ali res moram iti.
Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Cvetka otroka na duhovnih vajah: pogovarjamo se o sv. Emi Krški in o Viljemu. Vprašanje je bilo v smislu, zakaj se mu je vedno videla brazgotina na obrazu. Pa izjavi: "Ker takrat še niso imeli šivalnih strojev, da bi mu jo babica zašila!"
V Angoli pa sva bodočega duhovnika spraševali, koliko je sploh star on in njegovi sošolci. Ubogi mladenič je bil čisto zmeden in ni vedel, kaj naj nama odgovori, medve pa tudi nisva imeli pojma, ali sva kaj narobe naglasili ali je najina portugalščina res tako "švoh" … Potem pa le izdavi, da se v njihovi kulturi ne sme spraševati fantov o starosti, češ da je to neprimerno. In sva bili celo enkrat dekleti tisti, ki sva fantom razlagali o svoji starosti.
Zakaj bi k temu povabila tudi druge?
Ker si želim, da bi bili večkrat bolj podobni sejalcu, ki seje. Ne ve, kaj se skriva pod zemljo, kamor meče semena, a vendar radodarno deli. Marsikatero seme bo padlo na nerodovitna tla, med trnje in lačna ptičja usta.
Nekaj semen pa bo padlo in obrodilo dober sad. In točno tako je z nami, z našim delom, s talenti, ki jih razdajamo in s katerimi služimo drugim kot prostovoljci. Pogosto ne vemo, ali obrodimo kakšen sad. Ne vemo, ali so nas otroci razumeli, ko smo jim skušali nekaj razložiti med katehezo.
Ne vemo, ali bo tista polomljena portugalščina dovolj, da se bo angolska deklica naučila nekaj novega. Ali bosta spodbuda in zgled dovolj, da se še kakšen razigran fant odloči za animatorja. Ne vemo, kakšna semena sejemo in kdaj bodo obrodila. A Bog ve in vidi vse dobro, kar smo storili.
In morda bodo semena še dolgo poganjala korenine v ljudeh, ki jih srečamo, nekoč pa bo iz njih zraslo nekaj zares veličastnega. To si želim za vse. Da bi sejali semena, četudi v trenutku ne vidimo njihovih sadov in rodovitnosti.
