Ponosni Moravčan, komunikativni gurman, glasbeni veseljak, ki igra več inštrumentov, zgovorni gostitelj podkasta in povezovalec porok z namazanim jezikom, strastni oboževalec košarke, ki na prvo mesto postavlja zakon in družino ter je v veselem pričakovanju prvorojenca (ali prvorojenke). Robert Koderman v Moških skrivnostih.
Služba, žena, čas zase … Kako krmariš med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Veliko je prilagajanja in planiranja vnaprej. Zelo pomembno mi je preživeti čas z ženo, in ker imava dvakrat na teden "kontra" urnik, poskušam takrat urejati stvari, ki jih imam sam. To je čas, ko popoldne urejam sestanke za poroke, povadim kakšen inštrument, posnamem epizodo podkasta in še mogoče skočim na kako "pijačko". Služba je v vsakdanjiku v dopoldanskem času, ker sem tak stil službe iskal v osnovi, da lahko funkcioniram na omenjen način.
Kot čas zase nekako računam druženje in predvsem glasbo, ki me dejansko odpelje v svoj svet. Seveda pa tu ne smem pozabiti spremljanje košarke oz. še posebej Cedevite Olimpije. Če mi čas dopušča, se udeležim tekem, drugače pa je vedno na sporedu po televiziji in takrat tudi žena ve, da se me pusti pri miru. :)
Za klene fante in gospode
Kako razvajaš svojo ženo?
Ženo poskušam redno presenečati s kakšnimi manjšimi pozornostmi, da ni to samo ob kakšnih praznikih, ter da ko greva nekam, si privoščiva kaj predvsem v kulinaričnem smislu, saj oba zelo ceniva kulinariko in dobro žlahtno kapljico. Če pa znese, pa tudi kakšna masaža.
S katerimi tremi besedami bi opisal prvo leto vajinega zakona? 😉
Razumevajoče, skrbno in veselo.
No, to je bilo bolj v šali. Vabljen, da se malo bolj razgovoriš – kaj je po pričakovanjih in kaj v nasprotju z njimi? Kaj tebe in vaju še posebej izpolnjuje in osrečuje?
S Petro sva si značajsko zelo različni osebi. A to, da imava ogromno skupnih vrednot, navad in pogledov na svet, otroke in odnose, naju res zelo zbliža in osrečuje. Po 11 letih razmerja sva to kronala s poroko in lahko rečem, rečeva, da je to še stopnička več v odnosu med nama. Mogoče je to tudi ena zanimivost za tiste, ki še niso poročeni, ampak tega občutka se z besedami ne da opisati. To moraš doživeti.
Dnevi niso tako zelo drugačni kot pred poroko. Želja in volja, da se trudiš za razmerje oziroma zakon, pa sta še bolj globoki.
Ena iz med hecnih stvari v zakonu, ki me osrečuje, je, da lahko Petro res pred vsemi s ponosom pokličem ŽENA, drugače pa mislim, da osebnostno človek postane še bolj zrel in odgovoren.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegaš, rušiš?
Ni me sram priznati, da sem v družbi bolj "glasen" kot doma. Rušim pa stereotip, da moški ne zna dati prati perila. Pri tem sem se kar izmojstril.
Z glasbo se ukvarjaš že skoraj dve desetletji. Igraš več inštrumentov, pogosto na porokah z Vžigovci. Kaj ti je najlepše na tovrstnih zabavah in kaj najbolj ganljivo?
Najlepše mi je, ko spoznavamo veliko novih kotičkov naše prelepe Slovenije. Vsako slavje so novi obrazi, nove navade, novi dialekti in to so stvari, ki so mi zelo zanimive in jih kot ponosen državljan spoštujem. Ker mi poroka že sama ogromno pomeni, mi je vsaka poroka vedno znova zgodba zase, veliko je čustev, veselja, radosti, in to človeka res osreči. Iskreno lahko rečem da je biti muzikant prelepo poslanstvo, ki ga z največjim veseljem, srečo in ponosom opravljam.
Prosim, deli nekaj smešnih dogodkov, in tistih, ko si se znašel v zadregi.
Bilo je res ogromno prigod, ki so se zgodile. Nekoč nam je "crknil" kombi nekaj kilometrov pred gostilno, po nas je prišel slavljenec, ki je bil dokaj blizu doma. Do gostilne je zvozil nas in vse naše ozvočenje.
V zadregi sem se znašel nekoč, ko sem cel večer "hecal" nekega gospoda, proti koncu pa so mi povedali, da sem ga klical z napačnim imenom.
Pa še mogoče za konec, ko smo s fanti peljali ves "ohcetni konvoj" svatov z navigacijo "strica Googla" proti gradu Bogenšperk z dolenjske strani in nas je peljal napačno v gozd na kolovozno pot, ki seveda ni vodila do gradu. Malo smo bili tudi časovno že pozni, vendar pa v slepi ulici obrniti približno 20 avtomobilov ni bil mačji kašelj. A so ceremonjerji počakali in tudi zakon mladoporočencev od takrat še vedno drži.
Tri stvari, ki jih po tvojem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Poštenost, spoštovanje in empatija.
Svet je danes ŽAL naravnam zelo kapitalistično in brez čustev. Ljudi to kar malo robotizira, vse je bolj usmerjeno individualno in premalo v stran, da bi človek pogledal okoli sebe in pomislil tudi na druge.
Tvoj konjiček je tudi spremljanje košarkarjev Cedevite Olimpije. Ne le to. S prijateljema Tilnom in Blažem ter ekipo imate svoj podkast Blokada. Kaj te najbolj razveseljuje pri tovrstnem ustvarjanju?
Kot navijač košarkarske Olimpije sem vedno hotel imeti čim več informacij o klubu, o aktualnih košarkarjih in za splošno populacijo nepomembnih stvareh. V dobi digitalizacije so se počasi začele pojavljati aplikacije, aparature in vse skupaj je postalo tudi hitro dovolj, da se človek lahko posname in kje kaj objavi.
Jezik mi je že od nekdaj dobro tekel, zato sem sklenil, da bi se kaj posnelo na to temo. Po spletu dogodkov smo se spoznali z določenimi osebami, kot so Tilen (pred njim še Toni) in Blaž ter preostala ekipa Blokade. Naneslo je, da je danes Blokada že dodobra zasidrana v slovenskem košarkarskem medijskem prostoru.
Razveseljuje me oz. nas, da so ljudje to dobro sprejeli, da jim lahko dejansko ponudimo stvari, ki se v športnih medijih ne ponavljajo, in imamo tudi kakšno informacijo več.
Blokada dejansko postaja skupnost, ne samo podkast, tudi platforma in forum, kjer lahko najdete bloge, poročila in seveda konstruktivne debate in informacije. Smo tudi v stiku s klubom Cedevita Olimpija in podpiramo njihove akcije ter dobrodelna dejanja tudi zunaj dvorane.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta ti dala najbolj misliti?
Do zdaj še nisem imel nekih hudih prelomnic v življenju. To, da sem šel na študij v Maribor (kar v naših krajih, prihajam iz Moravč, ni v navadi), te pri 19 letih kar konkretno izoblikuje. Postaneš odgovoren, si za večino stvari sam in se naučiš živeti samostojno. Obstaja tanka meja med tem, ali boš zvozil ali zabluzil, na to pa verjetno vpliva tudi dejstvo, iz kakšne družine in okolja prihajaš. S to izkušnjo sem bil res zelo zadovoljen in mi je dala veliko za sedanjost.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolniš?
Dokler te življenje ne pripelje v kakšne težke situacije oz. do stvari, ki te težijo in jih imaš dnevno v mislih, se človek s tem ne ukvarja. Ko pa te takšne stvari doletijo, se kar malo iščeš.
Sam za to potem potrebujem malce samote (kar zame ni značilno) in predvsem kakšen solo sprehod v naravo, kjer sem potem sam sabo in se pogovarjam v mislih ter razglabljam, kako in kaj. Potem tudi pride moment v sprehodu, ko misli enostavno ni in slišiš samo svoj dih in utrip. Takrat se človek kar konkretno malce olajša. Seveda pa lahko rečem, da stavek Glasba je čarobni svet ni iz trte izvit. Pri nas muzikantih je zdravilo.
