Milada Kalezić in njeno spreobrnjenje. “Ko človek pride sebi do roba, pade na kolena”

Dobila je številne nagrade, tudi Borštnikov prstan, uprizorila na desetine žlahtnih odrskih vlog, nastopila v enem najbolj znanih filmov na Slovenskem. Milada Kalezić, ki ni zrasla v verni družini, pa je v zrelih letih, malo pred abrahamom, postala tudi kristjanka. Svoj duhovni življenjepis, ki je nastal dve desetletji zatem, je naslovila z Vsa moja resnica je v Njem. O resnici ter Resnici je spregovorila tudi za Aleteio.

Kako ste čutili, da vam je Bog v življenju stal in vam stoji ob strani, tako po spreobrnjenju kot prej?
Če se ozrem nazaj v svoje življenje, šele zdaj razumem, da mi je ves čas stal ob strani. V neki cerkvi sem potegnila iz košarice listek z Božjo besedo. "Od materinega naročja si ti moj Bog." Tedaj me je to začudilo, a vidim, da je res. Vse bolj se mi je zdelo, da čutim silo, ki me varuje. Včasih se je zgodilo kaj neprijetnega ali pa slabega, a se me je polotil občutek, naj se ne jezim, in da je to dobro. Pa se je izkazalo, da je res.

Pri 34 letih sem se prvič zavestno obrnila na še tedaj neznanega Boga. Bilo je nekaj težkega, uslišal me je. Bistven je bil trenutek Božje prisotnosti, ki me od tedaj ni nikoli več zapustil. Čez več kot desetletje, ko mi je bila podarjena vera v Jezusa, sem se krstila, vstopila v Cerkev, začela živeti zakramentalno življenje, brati Sveti pismo … Potem sem počasi razumela. Danes vem, da Mu dolgujem vse. Ne le ponovnega rojstva, ampak vse.

Skozi kako viharno obdobje, ki ga opisujete z besedno zvezo "popoln propad", ki vam je grozil, ste šli malo pred abarahamom?
Težko govorim o tem. Poleg tega so v tej zgodbi še drugi, ki ne bi bili čisto nič srečni, da hodim po Sloveniji in to razlagam. Prepričala sem se, da Bog tega noče. Če govorim o Njegovi milosti, mi ni treba tožariti ljudi.

Šlo je za čustvene zlome, trenutke, ko se začne tvoje življenje rušiti, ko se ti zdi, da ni več ničesar. Ko človek pride sebi do roba, potem pade na kolena. To sem naredila na začetku. Pogovarjala sem se z Neznanim, čutila, da me posluša, uslišuje. To se mi je zdelo čisto dovolj. Zdelo se mi je, da nekaj hoče od mene. Podaril mi je, da sem to doumela. To je bila zadnja, največja milost, vera v Jezusa. Potem pride vse na svoje mesto.

Omenili ste, da se je vaše življenje po spreobrnjenju spremenilo za 1000 odstotkov. Se je to zgodilo dobesedno čez noč?
Vera v Jezusa mi je bila podarjena v hipu. Prej sem se 12, 13 let izgubljala v molitvah. Verjela sem, da je nekje gori Bog za vse nas, to je bilo pa tudi vse. Človek ne razume, da je izgubljen. Mora imeti občestvo, mora konkretno pripadati nekomu. Dogajalo se je marsikaj, kar sem doživljala, da je od Boga, ampak so mi drugi povedali, da gre za nečiste sile. Izkazalo se je, da je res. Ko začne človek hoditi po Božji poti, te zli duhovi ne pustijo kar tako, da boš ti veselo odkorakal. Vse bi naredili, da te onemogočijo in pri ljudeh diskreditirajo.   

Vsa moja resnica je v Njem je naslov vaše duhovne avtobiografije. Se današnjemu svetu, kjer vrednote postajajo vse bolj izmuzljive, sploh ljubi resnično prizadevati za resnico in Resnico?
Kljub vsej izgubljenosti, ki vlada svetu, človek ima željo, da bi odkril resnico. A ne na zahteven način. Veste, koliko je terapevtov, gurujev, učiteljev življenja in knjig. Da sem postala kristjanka, sem prehodila križev pot. Tega pa ljudje nočejo – nobenega trpljenja. Hočejo, da je vse takoj, da nič ne vdira v njihovo udobje. Ko se zaslišijo besede kesanje, post in podobne, se vse konča. Tedaj se obrnejo proč.

Ljudje se zatekajo k tistemu, kar se jim zdi obvladljivo. Meditativne vaje, prehrana, globoko dihanje … To je premalo. Vstopiti v odnos z Jezusom, živeti zakramentalno življenje je odgovornost. Tega pa današnji človek noče. Noče sprejeti, da če pride npr. do nesporazumov, stvari ne rešuješ na silo, groziš. Ne, nihče nima te pravice. Reševanje je možno, če v odnose vstopa Bog. Potem se lahko obračaš nanj.

V evangeliju piše, da ne sodi. To zveni kot bontonska zadeva, ampak dejansko ne moreš soditi, ker ne vidiš človeku v srce in tudi drugi ne vidijo v tvojega. Slabosti, ki bi se jih rad znebil, te zasledujejo. Samo Bog vidi v dušo človeka in ga pozna od materinega naročja naprej. Sicer pa ne obstaja psihiater, ki bi te osvetlil celega.

"Čeprav sem ves čas molila, se mi je zdelo, da ni navdiha," ste zapisali o snovanju knjige. Še en dokaz, da Bog včasih testira našo potrpežljivost in zaupanje? Da ni avtomat za želje.
Redkokdo moli vedno kakovostno. 😊 Včasih molim in vidim, da sem popolnoma "razštelana". Ne vem, kaj govorim. Obljubim si, da bom zvečer bolj umirjeno povedala lepše. Ampak Bog je dober in vidi namen srca, da si nemočen, da tekaš med obvezami. Uslišal me je, še preden sem pomolila bolj zbrano.

Še vedno množično podarjate podobice, ikone, Sveta pisma?
Temu se ne morem odreči. Morda zaradi tega, ker nisem doživela otroške vere. Otroci imajo podobice silno radi. Ko jih vidim, bi imela vse. Ko jih podarjam, imam občutek, da so moje.

Nekaterim je šlo to malce na živce. Je seme podobic vzklilo?
Je. Nimam natančnega izračuna, a ocenjujem, da sta od 100 podarjenih podobic le dve osebi rekli, da je ne bi imeli. To me je vselej opogumljalo. Ogromno ljudi srečam, ki izvlečejo denarnico, v kateri imajo podarjeno podobico. Bog nam sporoča, da je z nami, da nas varuje, da nam bo pomagal. To naredijo tudi te na videz nepomembne stvari.

V oddaji Obrazi sosednje ulice ste dejali, da je "gledališče preddverje cerkve". Lahko malce bolj natančno pojasnite?
To sem prebrala v neki ruski duhovni knjigi. Ne bi se mogla tega spomniti sama. Oni celo pravijo, da je gledališče v nekem trenutku prag cerkve. Teater je nastal iz antičnih poganskih obredov, a ima vseeno religiozno konotacijo. To čutiš. Ko sem brala življenjepise starejših igralcev, so dejali, da ko je bila predstava res dobra, je Bog stopil na Zemljo.

Vsak začuti, da se dogaja nekaj zunaj njega, kar mu je podarjeno, kar ga presega. V gledališču se, vsaj skozi klasične tekste, vedno govori o bistvenih stvareh. Kaj je resnica, kdo je človek. Igrati takšne tekste je blagoslov. Začutiš, da človek ni namenjen temu, da bi se le zabaval.

Za vami je veličastna kariera, kronana z nekaj najpomembnejšimi nagradami, tudi Borštnikovim prstanom. A vrniva se k vašemu prvemu filmu To so gadi. Kolikokrat so vas ljudje poklicali Meri?
Ko sem postala dramska igralka, se mi je zdelo, da si s takšno komedijo, ki nima nobene globine, delam sramoto. A ravno ta film me je najbolj zaznamoval. Skoraj ni človeka, ki ga ne bi poznal. Moje predstave v Celju in Mariboru pa je videlo relativno malo ljudi. Ko sem dobila Borštnikov prstan in šla ponj, so mi igrali temo iz tega filma. Komaj sem se zadržala, da nisem začela jokati. Pred kratkim sem pri Jeremiji prebrala ta stavek: "Šele čez mnogo dni boste razumeli, kaj se je dogajalo."