Pogosta napačna predstava o kristjanih je, da so vsi žalostni in potrti, da se nikoli ne zabavajo in vedno sledijo strogim pravilom. Krščanstvo naj bi v tem pogledu predstavljalo oviro za veselo življenje.
Vendar življenja svetnikov jasno dokazujejo, da je to mnenje napačno, saj prava praksa krščanstva vodi v veselje, ne v žalost.
Sveti Frančišek Saleški v svoji knjigi Uvod v pobožno življenje komentira pogosto posvetno stališče, da je krščanstvo povezano z žalostjo in mračnostjo.
Svet zaničuje pravo predanost in pobožne ljudi pogosto prikazuje kot melanholične ter trdi, da jih religija dela mračne in neprijetne.
Čeprav nekateri kristjani morda odražajo to nagnjenost, to ne velja za vse, zlasti ne za tiste, ki pustijo, da Božja milost prosto teče v njihovem življenju.
Sveti Frančišek Saleški pojasnjuje, da prava pobožnost vodi v zelo drugačno življenje. Pravi:
Sveti Duh nam govori po svojih svetnikih in naš Gospod nam je s svojimi lastnimi ustnicami povedal, da je pobožno življenje zelo sladko, zelo srečno in zelo ljubeče.
Živeti življenje svetnika ne pomeni, da bo vaše življenje brez bolečin ali žalosti, ampak pomeni, da boste sposobni videti smisel v trpljenju in se ga veseliti. Kot pravi svetnik:
Opazujte čebelo, ki lebdi nad gorskim timijanom: sokovi, ki jih nabira, so grenki, toda čebela jih vse spremeni v med. Tako tudi pobožna duša, čeprav naleti na grenke izkušnje na poti vdanosti, te izkušnje spremeni v sladkost in prijetnost.
Ko smo združeni z Božjo voljo, lahko vidimo lepoto v žalosti življenja in izžarevamo veselje sredi nje. Zato so bili svetniki napolnjeni z veliko srečo, tudi ko so bili mučeni. V vsem so lahko prepoznali Božjo roko in bili polni veselja, da so trpeli v edinosti z Jezusom Kristusom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kaja Zupanc.
