Družinska kateheza. Kaj je to in zakaj deluje?

Ko se zdi, da verska vzgoja peša, in se išče nove pristope k verouku, se zadnja leta kot ena od mogočih spodbud kaže družinska kateheza. Ta način verouka ne samo privablja vse več družin, ampak jim tudi pomaga rasti v veri in se vključevati v župnijsko skupnost.

Katarina Bajc, ki sodeluje pri vodenju družinske kateheze v domači župniji, na kratko povzema, kaj je pri tej obliki verouka bistveno drugače od verouka, ki smo ga sicer vajeni: "Posebnost družinske kateheze je ta, da k verouku pride vsa družina. Kateheze hkrati potekajo po starostnih skupinah, tudi za starše, potem imamo skupni zaključek."

Družinska kateheza torej ni dodatna dejavnost poleg rednega verouka, ampak zgolj drugačna oblika verouka, ki nadomesti rednega. Poleg logistične prikladnosti je odlična priložnost za starše, ki želijo poglabljati svoje versko znanje. Ker vsi starši ne želijo tako intenzivno sodelovati pri verouku, pa se v župniji ponavadi ohrani tudi možnost klasičnega verouka.

O poteku posameznega srečanja je težko govoriti kot o nečem enotnem, saj med župnijami obstajajo razlike glede na število vključenih in njihovo starost. V glavnem pa velja, da se na začetku vse družine zberejo skupaj in srečanje začnejo s pesmijo, molitvijo in vprašanji iz evangelija prejšnje nedelje. Marsikje je za uvod v vsakega od srečanj odgovorna druga družina.

V nadaljevanju se udeleženci razdelijo po starostnih skupinah. Kjer sodelujejo vse generacije otrok, je najpogostejša delitev na predšolske otroke, prvo triado, drugo triado, tretjo triado in starše. Ponekod se srečanje konča s skupno molitvijo.

Katarina se spominja, da so se v Logatcu na začetku naslonili na program, ki so ga dobili iz Domžal, kjer se je ta oblika verouka začela, a kmalu so spoznali, da pri njih vse ne bo izvedljivo. Mica Škoberne, prav tako voditeljica iz Logatca, zato poudarja: "Pomembno je, da si vsaka skupina družinsko katehezo prikroji povsem v skladu s svojimi potrebami in realnostjo. Ni treba, da v vsem sledimo zgledom drugih."

"Če v sosednji župniji delajo tako in tako, pri nas pa za to ni ljudi ali potrebnih talentov, naredimo drugače, v skladu s tem, kar imamo. Sploh na začetku je povsem dovoljeno eksperimentiranje. Letos poskusimo nekaj, in če se obnese, obdržimo, sicer zastavimo drugače. Naj Duh veje," še dodaja.

Ker pa je na začetku težko vedeti, kako bo delovala nova skupina, se lahko tako kot logaška tudi vsaka druga župnija nasloni na zasnovo, ki je dostopna na spletni strani družinske kateheze Domžale. Program je pripravljen na osnovi učbenikov, ki so jih v Domžalah uporabljali pred uvedbo nove oblike verouka, tako da nobena pomembna tema ne izostane.

Predlagani program obsega 24 srečanj, od tega so štiri srečanja namenjena svetopisemskemu kvizu in štiri aktualnemu obdobju cerkvenega leta. Preostala srečanja vključujejo vsebine, kot so molitev, zakramenti, Sveto pismo, Božje zapovedi, Marija, svetniki, dela usmiljenja … Nekatere župnije pripravljajo tudi duhovne vaje.

Družinska kateheza se je začela pred dobrimi 10 leti v župniji Domžale. Natalija Podjavoršek je, kakor je povedala za Radio Ognjišče, medtem ko je svojega prvega otroka peljala k verouku in čakala nanj, razmišljala, da bi se dalo ta čas bolje izkoristiti. Predstavljala si je, kako je šele družinam, ki imajo pri verouku več otrok.

O tem se je pogovorila s svojima sestrama Jano in Mihelino, ki sta obe katehetinji. Na misel jim je prišlo, da bi ustanovile katehezo, ki bi jo lahko oblikovale cele družine hkrati. To bi bila hkrati tudi priložnost za vedoželjne starše, da skupaj z otroki rastejo v veri in postajajo njihovi kateheti.

Ko je Natalija idejo predstavila na župnijskem pastoralnem svetu, ni požela splošnega navdušenja in odobravanja, a ob podpori župnika je s sestrama sestavila program in zbrala nekaj družin za začetek. V desetih letih se je skupina precej povečala, pristop pa se je razširil tudi v druge slovenske župnije.

Ne, brez skrbi. Ko se družina vpiše k družinski katehezi, staršem ni treba kar prevzeti vodenja katehez, sploh če se ne počutijo dovolj kompetentni ali imajo zaradi skrbi za otroke že tako preveč dela. Pripravo katehez vsaj na začetku prevzamejo izkušeni posamezniki, kot so kateheti ali župnik, sčasoma pa se skupina sama od sebe okrepi. K pripravi posameznih vsebin in drugih dejavnosti pristopijo nekateri starši, radi pa se vračajo tudi tisti, ki so družinsko katehezo obiskovali v preteklosti.

"Seveda samo ideje ne bodo dovolj, če se ne bo vsak pripravljen dati vsaj malce na razpolago (lahko zelo malo) in prispevati svojega koščka v mozaik," pravi Mica: "Pri tem je pogosto treba iti malce iz cone udobja, a se trud in pogum bogato poplačata. Naša izkušnja je, da je bilo sprva aktivnih zelo malo družin, sčasoma pa so se z malce spodbude opogumili še drugi in postalo je nekako normalno, da vsak nekaj malega prispeva – nekateri voditeljstvo, drugi so kateheti, nekdo skrbi za obdarovanja, tretji za fotografiranje, četrti za romanja, peti za piknik ob koncu veroučnega leta."

Katarini se zdi pomembno tudi, da vodenje družinske kateheze prevzame ekipa in ne samo en posameznik, npr. en duhovnik, en katehet ali ena družina. Tako lahko pride do izmenjave idej in mnenj, tudi delo se razdeli glede na to, kaj komu ustreza. V vsakem primeru pa je po njenem mnenju pomembna prisotnost duhovnika, najbolje domačega župnika, ki skrbi za duhovno plat.

Iz župnij, v katerih so začeli družinsko katehezo, poročajo o velikih premikih, ki jih rojeva ta vrsta verske vzgoje. Vedno bolj namreč prihaja do izraza, da je versko življenje v prvi vrsti stvar družine, ne le župnika ali kateheta, ki pri verouku tako ali tako ne moreta narediti čudeža.

"Otroci vidijo, da se starši aktivno trudijo za svojo rast v veri, se povezujejo v živo občestvo in dajejo na razpolago svoje talente. S tem otrokom dajejo najboljši zgled in odpadejo vsa vprašanja 'Zakaj moram k verouku?'," pove Mica. Starši z zgledom pokažejo tudi, da  potrebuje katehezo vse življenje. Če otrok dobi ta vtis, obstaja veliko večja verjetnost, da bo tudi sam razumel versko življenje kot nekaj, kar ni omejeno samo na čas osnovnošolskega verouka, ampak je vseživljenjsko.

"Kar se dogaja zunaj družine, torej v šoli, pri rednem verouku, pri krožkih, na spletu itd., ima lahko velik vpliv na otroke, vendar bo to, kar otrok sliši, vidi in občuti doma, vseeno bolj zapisano v njegovo srce in prej ali slej se bo k temu vrnil. Zato se nam zdi pomembno, da imajo starši pri družinski katehezi prostor, da sami prečistijo svoje vrednote in se znova in znova odločajo, kaj je pomembno in kako želijo živeti," razlaga Katarina. 

"Največja lepota družinske kateheze je v tem, da ustvari skupnost, ki je nekaj zelo dragocenega ne samo za vključene družine, ampak za celotno župnijo. Morda koga – sploh večje družine – sprva pritegne logistična prikladnost, saj verouk za vse otroke poteka v istem terminu, sčasoma pa družine odkrijejo, kako dragocena je priložnost za lastno rast v veri, za deljenje z drugimi in za povezovanje," ugotavlja Mica.

Katarina dodaja, da je "zelo dragoceno tudi, da je tu skupnost družin, ki se med seboj sprejemajo in podpirajo, bodisi pri plavanju proti toku bodisi v konkretnih življenjskih situacijah, kot so različne življenjske preizkušnje ali pomoč pri raznih opravilih. V skupnosti človek lažje kljubuje miselnosti tega sveta in zdrži."

Iz mnogih župnij ne poročajo samo o novi obliki verouka, ampak tudi o drugih skupnih dejavnostih. "Na koncu se zgodi, da družine iz družinskega verouka nimajo samo skupnih katehez, ampak skupaj tudi praznujejo, romajo, molijo, delajo, pripravljajo dogodke, predstave … Pri tem pridejo do izraza najrazličnejši talenti, vključenost v življenje župnije pa se okrepi. Seveda se to zgodi samo, če družinska kateheza ostaja vpeta v župnijo in se ne zapira sama vase," svojo izkušnjo deli Mica.

Morda je med bralci kdo, ki bi tudi v svoji župniji rad začel družinsko katehezo, vendar se mu zdi začetek težak. Mica svetuje: "Na začetku je dovolj že, da se skupaj zbere nekaj družin in da druga z drugo iskreno spregovorijo o svojih željah, potrebah, hrepenenjih glede kateheze otrok in odraslih ter povezovanja. Taka izmenjava zagotovo začne rojevati ideje in voljo za začetek."

Katarina dodaja, da je v nadaljevanju treba najti način, ki nastajajoči skupini najbolj ustreza: od pogostosti srečanj, delitve na skupine in samega poteka srečanj do ciljev, gradiva in voditeljev posameznih srečanj. Seveda je lažje, če je prisotna župnikova podpora. "Predvsem bi rada spodbudila družine, ki si želijo zastaviti družinsko katehezo v svoji župniji, da so pogumne, vztrajne in odprte," sklene.