Bogoslovec Mark Anton: “Če me je Gospod poklical, me bo tudi podpiral”

Mark Anton Ramšak je 22-letni mladenič, ki je prepoznal, da ga Gospod kliče v duhovništvo. Prihaja iz Kaplje vasi, ki leži v Spodnji Savinjski dolini. "Sem ljubljen Božji otrok, brat, sin, vnuk, nečak, bratranec in prijatelj. Nekdo, ki se vsakodnevno trudi sprejemati in predajati Božjo ljubezen," pravi Mark Anton, ki bo kmalu vstopil v tretji letnik Bogoslovnega semenišča v Ljubljani.

Rad se ukvarja s parkourjem. Če se sprašujete, kaj je to – gre za telesno disciplino, pri kateri tečeš po namišljeni poti in pri tem čim hitreje in čim bolj učinkovito premaguješ ovire. Sicer pa je tudi skavt, animator, pevec in ministrant.

Mark Anton je z nami delil svojo pot, polno preizkušenj, iskanja in duhovnih spoznanj, ki jo je prehodil, preden se je odločil vpisati v bogoslovje.

Ob Markovem rojstvu starši niso bili več skupaj, tako je odraščal na vasi skupaj z mamo, stricem in babico. "Večino časa sem preživel z babico, ki je skrbela zame, ko je bila mama v službi in kadar nisem bil pri očetu. Karkoli je babi počela, me je vzela s sabo," se spominja. "Pa če je bilo to delo na njivi, gledanje nadaljevank na kavču ali pa obisk svete maše."

Ko je začel redno hoditi k maši, se je tudi hitro vključil v župnijsko občestvo. Začel je ministrirati, brati Božjo besedo, postavljati jaslice, peti pri zborih, pridružil pa se je tudi skavtom. "Kamor se je dalo, sem se vključil. To mi je res veliko pomenilo, da je bila župnija prostor, kjer sem lahko sodeloval, razvijal svoje talente in se čutil sprejetega že od malega."

Pravzaprav je Mark že od malih nog govoril, da bo tudi on nekoč postal duhovnik. "Z župnijo sem hodil na romanja in takrat sem prvič slišal, kdo je to kaplan. Svojemu župniku sem dejal: 'Ko bom pa jaz župnik, boste pa vi moj kaplan.'" :)

Kljub temu da ga je babica naučila moliti in redno hoditi v cerkev, je po končani osnovni šoli razvil upor do tega, da bi postal duhovnik. "Morda je bilo to zaradi prevelikega 'teženja župljanov,' v smislu: 'Joj, kako si priden, ti boš tudi šel za duhovnika, kajne? Saj jih rabimo, pa tako lepo izgledaš tam pri oltarju.'" Morda zato, ker starši niso tako aktivno živeli svoje vere, ali pa zato, ker med vrstniki ob koncu osnovne šole misel o tem, da bi Mark postal duhovnik, ni bila ravno "najbolj kul." "Gotovo pa je nekaj tudi na pubertetniškem osamosvajanju, moji preizkušenosti v tistem času in prehodu iz 'kulturne vernosti' do osebne vere."

V Zavodu Antona Martina Slomška, tako v gimnaziji kot v dijaškem domu, je imel prostor, čas in sogovornike, ki so vplivali na njegovo oblikovanje. Vrstniki, s katerimi se je lahko pogovarjal o veri, kapela, kjer je samoiniciativno hodil k maši in si vzel čas za osebno molitev, zakristija, kjer je prebiral Sveto pismo, ter dejavnosti v katoliški družbi, so mu veliko pomenili.

"Veliko so mi pomenile duhovne vaje izven domače župnije, sploh Uskovniški tedni. Ko sem se jih prvič udeležil, smo razmišljali o tradicionalni veri in osebni veri." 

Na duhovnih vajah se je Mark iskreno spovedal svojih težav s samozadovoljevanjem in s pornografijo, ki jih je prej pri spovedi zamolčal.

Naslednje leto je ponovno odšel na Uskovniške tedne in začel spoznavati, da je njegova zadržanost do Božje volje, da bi postal duhovnik, pravzaprav greh. To je premagal z zakramentom sprave in sklenil, da bo odprt tako za duhovništvo kot za zakonsko življenje. Odločil se je, da bo skozi življenje hodil s to odprtostjo ter sčasoma videl, kam ga bo vodila pot.

"Tako sem tudi v srednji šoli navezoval tesnejše odnose z dekleti, vendar sem odkril, da si ne morem iskati punce in hkrati resno razmišljati o duhovništvu. Na neki točki vsak spozna, da se je treba za nekaj odločiti, da ne moremo celo življenje živeti v neopredeljenosti."

Ko je prišel čas vpisa na fakulteto, je Mark Anton že imel ideje o različnih študijskih smereh, kamor bi lahko šel: etnologija in kulturna antropologija, psihologija, menedžment. Razmišljal je tudi o teologiji, vendar je prejel nasvet, da naj se tega študija raje ne loti, če ne namerava postati duhovnik. "Rekli so mi, da se bom težko zaposlil s to smerjo študija teologije, ki je pravzaprav prilagojena osebam, ki se odločajo za posvečeno življenje," pripoveduje. 

Ko sem premišljeval, sem spoznal, da je propedevtični letnik najboljša možna izbira, kje naj preživim naslednje leto svojega življenja. Da si lahko v miru vzamem čas in razločim to življenjsko vprašanje: 'Ali me Bog kliče za duhovnika ali ne?' Tako sem tudi sklenil in se vpisal v propedevtični letnik."

Ko je domačemu župniku povedal za svojo odločitev, je ta dejal, da je "najsrečnejši župnik na tem svetu". "Res je bil pošten, saj sem mu v osnovni šoli rekel, naj mi neha 'težiti' s tem, da bi šel za duhovnika, saj se sicer ravno zaradi vsega tega teženja ne bi odločil za to. Res mi ni več omenjal tega do dne, ko sem mu sam prišel povedat svojo odločitev."

Staršem je bilo težko, ko jim je povedal za svojo odločitev. Niso je povsem razumeli, saj v duhovništvu niso videli pravega smisla, temveč predvsem napor in odpoved. Kljub temu so bili sposobni postaviti njegovo izpolnjenost pred svoja pričakovanja in ga podpreti, ne glede na to, katero pot bo izbral.

Poleti pred vstopom v propedevtični letnik je Mark Anton odšel v Taizé, kjer se je poglabljal v vprašanja o svobodni volji in smislu poklicanosti. Spraševal se je, če Bog vse ve in nas neprestano usmerja na pravo pot, kje je potem prostor za našo svobodno voljo. Tam je spoznal, da se svobodna volja izraža v trenutku, ko sprejemamo odločitve, in da nas Bog nikoli ne sili na pravo pot.

"O poklicanosti pa sem spoznal, da je izmed mnogih poti v življenju najboljša možna pot, saj bomo po njej najbolje dosegli svoj življenjski cilj, na tej poti bomo najbolj mirni, dosegli največ trenutkov odprtosti Bogu, najbolje unovčili svoje talente in da bomo po poti svoje osebne poklicanosti najbolj izpolnjeni. Tako sem med eno izmed skupnih molitev uspel sprejeti poklicanost v duhovništvo kot svojo osebno poklicanost."

V propedevtičnem letniku je poglabljal svojo vero, bil spremljan, živel v skupnosti z drugimi fanti, ki so razmišljali o enaki poti ... Vendar je sprva še vedno čutil strah in s tem zadržanost do duhovništva.

"Zjutraj, ko sem sam molil brevir, so mi odzvanjale besede: 'Zaobljubite se Gospodu in izpolnjujte svoje zaobljube.' Vprašal sem se, kaj so te zaobljube, in sklenil, da je to moja poklicanost. In takrat sem se na nek način odprl Gospodu in si predstavljal sebe kot duhovnika, česar sem se prej izogibal."

Zavedel se je, da se bodo po njegovih rokah posvečevale hostije in tako bo lahko Gospoda prinašal med ljudi na še globlji način.

"V tej tišini pa so prišle tudi misli, da nisem zmožen nositi križa, ki ga je nosil Jezus. Zasramovanj, grehov, preganjanj, bolečin. Bil sem pomirjen, ko je prišel mir ob misli, da če me je Gospod poklical, me bo tudi podpiral. Po tej molitvi sem uspel sprejeti duhovništvo ne le kot pot, na katero me Bog kliče, pač pa tudi kot pot, po kateri si sam želim hoditi."