Kako naj se par odzove na vprašanje: “Kdaj bosta pa vidva zibala?”

Zaljubljenca nagovarjamo k poroki, mladoporočenca spodbujamo, naj vendar imata otroka, in ko se jima ta rodi, od njiju že pričakujemo naslednjega otroka. Večina parov se je že soočila s podobno vsiljivimi vprašanji, ki so sicer mišljena dobronamerno, vendar zahtevajo zagovor para za svojo (ne)hoteno odločitev.

Vprašanje o otroku doleti pare, ki še niso imeli možnosti okusiti starševske sreče, in pogosto so to pari, ki si tega že dolgo želijo. Vprašanje in vse njegove različice vzniknejo ob priložnostih, kot so večerja, poroka, krst, naznanilo nosečnosti in z minevanjem let postajajo vse bolj moreča. "Kaj pa vidva, kdaj bosta imela otroka?"; "Ali nočeta imeti otrok?"; "Pa tako odlična starša bi bila!"; "Ko opazujem tvojega moža z nečaki, si mislim, da bi že rad postal očka, se ti ne zdi?" ...

Paru se nikakor ni treba zagovarjati, niti priznati, da si prizadevata za otroka ali da jima ne uspe. Pogovor lahko v trenutku končata. Da se zavarujeta in da zavarujeta svojo intimnost. Nekaterim je dovolj, da se v zadregi nasmehnejo. Drugi na zloglasno in strah zbujajoče vprašanje odgovorijo neposredno, da zmedejo sogovornika, na primer z: "Bi si želela, a nama še ni uspelo,"; "Več let že upava, a ne deluje," ali "Vem, da ne misliš nič slabega, vendar me je tvoje vprašanje prizadelo, ker sem otroka ravno izgubila."

Nekateri se zatekajo k humorju s pridihom ironije: "Saj res, na to pa sploh še nisva pomislila!" ali "Nisva še našla navodil za uporabo, prosim, razsvetli naju!". Ali pa preprosto končamo pogovor z besedami: "Nočem biti nesramen, vendar je to tema, o kateri res ne želim govoriti."

Marija, poročena že nekaj let, se je večkrat soočila s tovrstnimi vprašanji, zlasti v družbi prijateljev. Nazadnje na nedavnem druženju z dvema paroma in njihovimi otroki. Navadno je odgovarjala s humorjem, tokrat pa je izbrala odkritost: "Rekla sem jim, da cenim njihovo skrb in zanimanje za najino življenje, ampak če bova imela veselo novico zanje, jim jo bova sporočila sama od sebe in jim ni treba spraševati vsakokrat, ko se srečamo."

Viktorija je štiri leta čakala na rojstvo prvega otroka. Danes je mati treh otrok. Tridesetletnica se spominja, ko so jo čisto ob vsakem družinskem kosilu spraševali o naraščaju. "Vem, da ljudje ne mislijo nič slabega. Toda po več spontanih splavih so me vprašanja resnično potrla, vsakokrat znova so mi odprla bolečino, kot da sva brez otrok samo zato, ker jih nočeva in ne ker jih ne moreva imeti."

Sprva sta to držala samo zase, naposled pa sta bližnjim zaupala bolečino neplodnosti. "Zdaj menim, da sva se čutila dolžna povedati, a nama je obenem tudi odleglo in bližnji so bili bolj pozorni."

Francosko ministrstvo za zdravje v poročilu o vzrokih za neplodnost, objavljenem leta 2022, ocenjuje število Francozov, ki jih je prizadela neplodnost, na 3,3 milijona, pri čemer navaja, da ta številka, ki je že tako nesorazmerna, še narašča.

Najpogosteje so stigmatizirane ženske, vendar je le 30 odstotkov različnih vzrokov za neplodnost prisotnih pri ženskah, predvsem povezanih s starostjo, ki je v zadnjih letih vse nižja, in splošno razširjenostjo kontracepcijskih tehnik. 30 odstotkov vzrokov neplodnosti je prisotnih pri moških. 30 odstotkov vzrokov neplodnosti je prisotnih pri obeh zakoncih, tako pri moškem kot pri ženski, in samo 10 odstotkov primerov neplodnosti je nepojasnjenih.

Povpraševanje o otrocih je predvsem utemeljeno na družbenem redu: otroci so temelj krščanskega zakona, zakonca naj bi bila odprta za otroke in naj bi jih sprejela kot sad zakonske ljubezni. Zakonca, ki si podelita zakrament svetega zakona, se zavežeta, da bosta spoštovala štiri stebre krščanskega zakona. In eden od stebrov je tudi plodnost, ki jo pogosto zamenjujemo za rodovitnost.

Od zakoncev se pričakuje, da bosta v svoji prokreativni zmožnosti sprejela otroke. Žal pa ni vse tako preprosto, kot to odraščajočim predstavljajo učbeniki za biologijo. Vse preveč je parov, ki okusijo grenko spoznanje, da sama želja po otroku še ne zadostuje, da dejansko postanemo starši.

Vprašanje je sicer zelo redko zlonamerno, vendar samo po sebi prinaša težo dolžnosti, ki par preobremenijo, zlasti ženo. Nihče se torej ne sme čutiti dolžnega odgovoriti nanj, saj parom ni treba poročati o svoji zakonski intimi. Vprašanje se namreč dotika samega osrčja zakonske zveze, spolne združitve.

Kdor sprašuje, ne pomisli na bolečino, ki jo vprašanje zbudi: morda par že nekaj dolgih mesecev ali celo let zaman čaka na otroka in je lahko še vedno v žalovanju za izgubljenim otrokom po spontanem splavu ali rojstvu, morda se kdo sooča s telesno ali duševno boleznijo, ki povzroča neplodnost, čeprav samo začasno, morda se prebija skozi naporno obdobje finančnih ali psiholoških stisk, ki ni združljivo s prihodom otroka. Želja je prisotna, zmožnosti in pogojev pa ni.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.