Danijel Mrvoš kot medicinski tehnik dela s pacienti po poškodbi glave, Irena pa je trenutno na porodniškem dopustu in skrbi za štiri majhne otroke. Zakonca Mrvoš sta v štirih letih postala starša štirim otrokom: Nataliji, Tilnu, Andreju in Juliji. Ob drobižu otrok njihov vsakdan ne pozna dolgčasa, starša pa na vse izzive gledata z (za)upanjem, da delata dobro za svoje otroke.
Irena in Danijel, nista eden tistih parov, ki bi se spoznala v zgodnjih dvajsetih letih. Vajina pot iskanja življenjskega sopotnika je bila nekoliko daljša. Kako vaju je zaznamovala?
Irena: Midva sva se kar začutila.
Danijel: Že najino prvo srečanje je bilo zelo prijetno. Preden sva se srečala, pa sva bila oba kar nekaj časa sama, ker sva iskala zelo specifičnega partnerja, ki sva ga potem drug v drugem prepoznala. Nisva hitela v zvezo.
Irena: Slišati bo precej klišejsko, ampak v resnici veš, ko srečaš pravega. Nisva želela biti z nekom samo zato, da bi imela nekoga. Čeprav je bilo težko, sem v danem trenutku sprejemala tisto, kar mi je bilo dano. Ključno v zakonu oziroma v tako intimnem odnosu, kot je zakon, pa je, da si kot mož in žena lahko zaupava, da se počutiva varno. Zato si najbrž nisem že prej ustvarila družine.
Danijel: Jaz takih pritiskov nisem čutil, sem se zelo zaposlil z različnimi dejavnostmi. V spominu mi je ostal dan, ko sem Ireno predstavil družini: mami, stricu in njegovi ženi ter obema sestričnama. Vsi so bili tako srečni za naju, da je celo pritekla kakšna solza.
Koliko časa je potem trajalo, da sta se odločila za poroko?
Irena: Pol leta po začetku najine skupne hoje sem zanosila. In nato pol leta po porodu znova, tako sva imela že dva otroka, preden sva se odločila za poroko.
Danijel: Ko je Irena zanosila, je res bilo malce presenečenje, vendar sva najprej želela rešiti stanovanjski problem. Ko smo to vse uredili, je prišla poroka.
Irena: Nisva se želela poročiti samo zato, ker je bil na poti otrok. Je pa res, da se v življenju na koruzi nisem dobro počutila. Zakon je zakrament in ko sva se poročila, sem doživela poseben mir.
Danijel: Poroka je bila čudovita, ob sebi sva imela res samo tiste ljudi, ki nama v življenju veliko pomenijo.
V štirih letih so se vama rodili štirje otroci. Kakšni so bili odzivi na ta blagoslov?
Irena: Ko sva povedala za nosečnosti, so bili ljudje novice res veseli, ampak ko sva sporočila, da pričakujeva četrtega, se je marsikdo vseeno zbal za moje zdravje. Sem pa imela, hvala Bogu, vse nosečnosti lepe in brez težav.
Danes je običajno, da imaš enega ali dva otroka, če jih imaš več, si že čuden. Zelo sva hvaležna za vse štiri otroke, ker poznava kar veliko parov, ki imajo težave z zanositvijo, midva pa sva dobila kar štiri v tako kratkem času. In še to bi omenila: če razmišljaš o nekih idealnih pogojih, kdaj imeti otroke, ti pogoji nikoli ne bodo izpolnjeni.
Danijel: Potem lahko ves čas odlašaš … Nama pa pri štirih res veliko pomeni, ko jih kdo "počuva", da sva tudi malo sama. Sicer je najmlajša zaradi dojenja še vedno vezana na Ireno, ampak ko bo le mogoče, si bova vzela kakšen vikend zase.
Kaj vama ob tej pestri družinski dinamiki predstavlja izziv v odnosu?
Irena: Imava veliko podporo najinih staršev, čeprav v hiši živimo sami. Morda nama je res izziv to, da ne postaneva partnerja v starševstvu, ampak da sva v prvi vrsti mož in žena. To je kar izziv. Pa naspati se ne moreva …
Danijel: Poleg najinih staršev imava podporo tudi širše – v sorodstvu in soseski. Sam vidim prednosti tudi v tem, kako se stvari uredijo. Ko smo kupili družinski avto, smo morali naslednje leto spet menjati na kombi, ker se je najavila nova članica. Tudi novo nosečnost so ljudje okrog naju dobro sprejeli, res smo obkroženi z dobrimi ljudmi, kar nama veliko pomeni.
Irena: Pa komplicirati ne smeš, ker se stvari res vedno nekako rešijo. Vem, da sem takrat pomislila: "Daj, Bog, zrihtaj nam en avto." In ga je. (smeh)
Kako imate organizirano družinsko življenje, vsakdan?
Irena: Danijel hodi v službo. Otroci pa niso v vrtcu, jaz sem na porodniškem dopustu in imam vse štiri doma. Majhni so še …
Ste kljub temu, da so še majhni, doživeli z njimi kakšno preizkušnjo?
Danijel: Eno obdobje je bilo res težko. V dveh mesecih sem bil s sinom štirikrat v bolnišnici. Imel je res veliko pljučnih okužb. Je pa res, da meni ni težko ostati doma. Rad grem v službo, ampak tudi brez težav vzamem bolniško in skrbim za bolne otroke. Prednost je, da delam v res dobrem kolektivu, ki podpira družinsko življenje. To se vsekakor pozna, tudi šefica mi vedno da podporo, prav tako sodelavci.
Gotovo vaju četverica vajinih otrok, ki so ves čas ob vaju, spreminja tudi kot osebi?
Danijel: Ko sem bil še sam in brez otrok, sem rad pohecal sodelavce, da čez vikend spim do dvanajstih. In so samo zavzdihnili in odvrnili, da bo že prišel čas, ko mi bodo vrnili. In res je. Ko sem povedal, da pričakujeva prvega otroka, so bili veseli, hkrati pa mi niso ostali dolžni za vsa leta, ko sem se jaz šalil na njihov račun. (smeh) A če primerjam življenje, ko sem bil samski, z življenjem zdaj, ne bi nikoli šel nazaj …
Irena: Jaz pa sem dobila več zaupanja vase, tudi bolj pogumno gledam na življenje in svet. V tej vlogi se počutim domače. Zdi se mi, da imam zdaj izpolnjeno življenje.
Čemu sledita pri vzgoji otrok?
Danijel: Pravijo, da popolne vzgoje ni, so samo popolni nameni. Trudiva se, da bi se lepo obnašali, da se ne bi tepli in da bi drug drugega sprejemali, čeprav veva, da je tudi to del odraščanja. Želiva si, da bi znali sprejemati ljudi okrog sebe in jih spoštovati.
Irena: Spet bom klišejska, želiva si vzgojiti dobre ljudi in dobre kristjane. Tudi to nama je pomembno, da bi se v življenju zavedali, da je doma vedno podpora in opora za njih, tudi če bodo kdaj šli po kakšni drugi poti, kakor bi midva želela. Otroci so veseli in družabni. Upam, da bodo ostali takšni. Želiva jim privzgojiti tudi empatijo, kljub vsemu pa neobremenjen pogled na svet, ker je življenje lepo.
Kateri je za vaju največji vzgojni izziv?
Irena: Mislim, da se bodo pravi izzivi začeli šele s puberteto, ampak vseeno neke temelje polagamo že sedaj. Seveda kdaj kaj zavoziva, ampak navadno zaradi šumov v komunikaciji. Včasih se tudi pred otroki spreva, ker nisva usklajena in bi vsak vzgajal po svoje. Pa se nama to ne zdi prav. Menim, da morava najprej doseči kompromis med sabo, potem pa še z otroki. Naše življenje ni popolno, je pa polno.
Danijel: Komunikacija je ključna zaradi različnih pogledov, ki jih imava kot moški in ženska. Oba morava stati za načeli enake vzgoje, način, kako vzgajava, pa je včasih različen.
Irena: Tu se moram jaz velikokrat potegniti nazaj in zaupati, da bo Danijel to po moško dobro uredil. Se mi zdi, da moram večkrat zapreti usta in zamolčati svoje sugestije, misli in ideje, kako in kaj otrokom reči.
Danijel: Tudi jaz moram kdaj stopiti korak nazaj in dovoliti Ireni, da bolj po žensko pristopi do stvari. Enkrat si je sin prebil arkado in Irena me je vsa zaskrbljena poklicala. Ko sem prišel zraven, se mi tudi pulz ni dvignil. Vedel sem, da bo to šiv ali dva, da se bo zacelilo in da je to to. Koža in kosti se zacelijo, to vem iz svojega poklica, ko pa so enkrat poškodovane možganske celice, veš, da poti nazaj ni. Zato lahko z neko drugačno razsodnostjo vidim takšne bolj vsakdanje nesreče pri odraščanju otrok.
Kako v vsakdan vključite Boga?
Irena: Ob večerih zmolimo molitev Sveti angel ob svečki, ki jo vsak dan upihne drugi otrok. So pa otroci res še majhni, zato je za nas velik izziv že to, da gremo skupaj k nedeljski sveti maši. Pogovarjamo se, poveva jim, kolikor jih zanima in kolikor razumejo. Včasih se mi zdi, da njihova vprašanja presegajo njihovo starost in najine odgovore.
Kaj si v prihodnosti najbolj želita za vajin odnos in vašo družino?
Danijel: Mislim, da je zdravje ključno. Ljubezni in podpore je, hvala Bogu, dovolj.
Irena: Jaz pa si želim, da bi ostali povezani, vse ostalo bo pa že. Da bi ohranjali vero, upanje in ljubezen.
Danijel: In enkrat, ko bo prva možnost, bova izpraznila šparovček, v katerega mečeva drobiž, in s tistim denarjem šla sama na krajši oddih.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
