“Učim se uživanja, življenja v vseh svojih razsežnostih”

Blažka Müller je v zasebnem življenju mama dveh otrok, poklicno pa je kot doktorica s področja jezikoslovja dejavna na več področjih. "Ko študiraš jezike, živiš v več svetovih," je prepričana. Je lektorica za portugalski jezik na filozofski fakulteti in predavateljica, knjižna prevajalka, avtorica, dolgoletno delo voditeljice na televiziji pa je zamenjala za vodenje najrazličnejših dogodkov, pogovorov in okroglih miz. Njen svet pobližje spoznajte v današnji epizodi rubrike Ženska ženski.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Nenadoma se zgodi svetloba. Če se zgodi pa še dotik, nasmeh, toplota in toplina, je to čudovito jutro.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Nov dan! Bomo zmogli? Bomo, ja!

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker se pri tem zelo zabavam. V meni je pristno zanimanje za skladnost, barve, za novo, za modo. A vselej malce po svoje, po moje … Rada si ogledujem izložbe, nove podobe, druge ljudi. A se oblečem po svoje, si predstavljam, da sem lik, kostum, vloga. Rada ima vonj po sveže opranem perilu, po milu, po na soncu posušenih rjuhah. Ljudi pogledam v oči, v roke, v način, kako pogledajo, hodijo, sedijo. Se nasmehnejo.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Ker je materinstvo vse. Je transcendenca, sežeš nekam onkraj, in so konkretni problemi izgubljenih šestil in narobe rastočih modrostnih zob. In je pogovor in je tolažba in je druženje, zelo zabavno. In tako navsezadnje postaneš otrok svojim otrokom.

5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
S tem imam resnične težave. Sem človek obveznosti in dolžnosti. Imam delo, ki bi ga lahko opravljala brez prestanka, nikoli dokončano, vedno kliče po še. Gospodinjstvo in materinstvo pa sta tako ali tako brezkončni dejavnosti. Včasih se mi zdi, da bi morala biti bolj pišmeuhovske narave, da bi morala potegniti črto, tako, do sem, zdaj pa je čas zame, pa mi to ne gre najbolje od rok.

A kaj je čas zame, kaj je čas, ki si ga vzameš zase? Zame je to sprehod, je vrt, so čarobni konci tedna, na katere se navajam in jih jemljem z veliko veselja in prepričanjem, da mi pripadajo, tako kot mi pripadajo obveznosti in dolžnosti. Učim se uživanja, življenja v vseh svojih razsežnostih. Tudi ko se zdi, da ne počneš nič. 

6. Vaše delo, razpeto na več področij, je tesno povezano z več jeziki. Od kod strast do jezikoslovja, kaj vas pri ustvarjanju, raziskovanju in poučevanju jezikov najbolj navdušuje?
Zame je beseda nekaj izjemno zanimivega. Beseda ob besedi, pravila, kako se to zgodi, kaj povemo, ko govorimo, kdo govori in kako govori. Jeziki so se zgodili, so del mojega delovanja na področju komunikacije. Voditeljstvo, prevajanje, govor, govorjenje, besede. Jeziki iberskega polotoka in Južne Amerike so moja strast, predmet proučevanja in moje delo. Ko študiraš jezike, živiš v več svetovih.

Kaj vam je še posebej ljubo pri španski in portugalski kulturi?
To sta starodavni in sloviti kulturi, polni zgodovine, ki je zaznamovala svet. Rojeni sta na Iberskem polotoku, nekoliko proč od osrednje Evrope, zato sta posebni in v marsičem ostajata samolastni, zlasti Portugalska, še celo v tem globaliziranem svetu. Poseben videz imata. Veliko vrveža. In razpenjata se daleč preko svojih meja.

7. Kako bi kot profesorica portugalskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti opogumili posameznika, ki se želi naučiti omenjenega jezika – na kaj mora biti še posebej pozoren?
Študij jezika je nekaj drugega kot zgolj učenje jezika. Je razstavljanje jezika na prafaktorje, je razumevanje delovanja slovničnih kategorij. Je spoznavanje zgodovine okolij, kjer se jezik govori, branje književnosti v tem jeziku. Je večno potovanje. Če govorimo o portugalščini, je plovba po oceanih portugalskega jezika.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Ne verjamem, da moraš biti hvaležen za vse preizkušnje, ne verjamem v misel, da te tisto, kar te ne ubije, okrepi. Kar nekaj preizkušnjam bi se zlahka odrekla, želim si, da se ne bi nikoli zgodile. Sobivanje s svojima otrokoma pa je preizkušnja, za katero sem najbolj hvaležna. Rastemo skupaj.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da sodim med nekaj odstotkov najbolj privilegiranih ljudi na svetu. Živim v urejenem svetu, brez vojne, kje vsak dan priteče voda iz pipe in kjer iz pekarn diši po svežih žemljah. Da sem imela privilegij hoditi v šole in izpolniti svoje zmožnosti in danosti, da me ni strah biti ženska, človek.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker je res zelo lepo! Ker se lahko držiš za roke z ljubljeno osebo.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.