5 stvari, ki vam bodo pomagale odpustiti, tudi ko se zdi nemogoče

Odpuščanje je včasih težak in dolgotrajen proces. Vendar je za dosego pristnega odpuščanja mogoče storiti več, kot le čakati, na primer teh pet dejanj, ki jih je predlagal doktor filozofije in osnov bogoslovja Serafín Béjar na konferenci o ranah, odpuščanju in spravi v La Seu d'Urgellu v Španiji, ki je potekala med 29. in 30. avgustom 2024.

Z maščevanjem izgubijo vsi, tako žrtev kot storilec, saj sproži negativno spiralo neznanih meja.

Zamera povzroči notranji boj, ki znova odpre stare rane. Pozorni moramo biti na to, kar se dogaja v nas. Če ne pogledamo vase, za vso bolečino, ki jo čutimo, obtožimo svojega "mučitelja". Kaj omogoča pogled vase? Priznanje lastne ranljivost, da bi odpustili sebi in nato še drugemu.

Pogled na lastno rano je boleč, zato zlahka zapademo v napačna dejanja: aktivizem (obračanje navzven), igranje žrtve, igranje junaka, samoobtoževanje zaradi nizke samopodobe ali razmišljanje o maščevanju.

V nasprotju s ponavljanjem enakega (maščevanje) pomaga pri odpuščanju domišljija novega, ki nas osvobaja od ponavljanja. Gre za iskanje novega kraja, kjer se lahko storilec in mi znova srečamo. Ne gre za pozabljanje preteklosti, ampak za iskanje novosti, ki odpira možnost za prihodnost, drugačno od tiste, ki jo vsiljujeta preteklost ali spomin.

Običajno, morda da bi se pomirili, osebo, ki nas je užalila, deformiramo, tako da jo vidimo kot "pošast". To vizijo pa je mogoče preusmeriti in v njej videti ranjeno bitje (tako kot smo mi), ki se je sposobno spremeniti. Če nam to uspe, nas odpuščanje ne razbremeni le lastne bolečine, ampak tudi neusmiljene sodbe.

Odpuščanje je bistveno povezano z darom, z brezplačnostjo. Odpuščanje se zgodi tam, kjer se Božje usmiljenje sreča s srcem, ki je pripravljeno sodelovati. Če se odpremo daru, ne samo človeškemu, ampak tudi Božjemu, je mogoče priti do točke, ko nismo mi tisti, ki želimo odpustiti, ampak nas prevzame Božje odpuščanje.

V nasprotju s temi petimi dejanji, ki pomagajo pri odpuščanju, je Serafín Béjar opozoril na lažno odpuščanje, ki lahko ovira resnično odpuščanje:

Če se zamere ne spomnite, v resnici ne morete odpustiti.

Hitro si lahko rečemo: "V redu sem, odpustil sem." A odpuščanje ni samodejno. Preden odpustimo, je treba jezo ali razočaranje preusmeriti.

Odpuščanje ni nekaj magičnega, upoštevati moramo globino rane.

Za odpuščanje je potrebna notranja svoboda, ki omogoči to dejanje.

Bolje kot se pretvarjati, da se ni nič zgodilo, je uporabiti konflikt za vnovično vzpostavitev odnosa na trdnejših temeljih. Ko se na primer soočite z nezvestobo, se vprašajte, kaj je pripeljalo do nje. Odnos obnovite na podlagi resničnosti.

Ko je v paru na primer prisotno nasilje, odpuščanje ne pomeni vrnitve k fizičnim stikom, ki lahko predstavljajo tveganje.

Včasih lahko rečemo: "Ničesar nočem od tebe, odpuščam ti." To lahko ohranja določene krivice.

Nekatera odpuščanja ponižujejo, namesto da bi osvobajala. Ozračje za resnično odpuščanje je vedno ponižnost.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Aleks Birsa Jogan.