Patricija Plešnik je učiteljica razrednega pouka in koordinatorka projekta Summerjob. Summerjob je prostovoljni delovni tabor za mlade, ki poteka v okviru gibanja Mladi za zedinjen svet.
Namen tabora je s fizično pomočjo odgovarjati na konkretne potrebe lokalnega prebivalstva, hkrati pa spodbuditi gradnjo medsebojnih odnosov. Letos je tabor potekal že 11. leto, na kar so organizatorji ponosni in hvaležni.
S koordinatorko Patricijo sva se pogovarjali o taboru Summerjob, o njeni ljubezni in predanosti do organizacije projekta in o tem, da še kako drži, da bo tudi iz današnjih mladih "kaj nastalo".
"Iz srca smo hvaležni vsem tistim mladim, ki se odzivajo na naše vabilo in pridejo pomagat ljudem v stiski. En teden delamo praktično zastonj, prostovoljno, zato se prijavijo mladi, ki kljub vsem aktivnostim, ki jih ponujajo organizacije, pridejo in med počitnicami naredijo nekaj tako velikega za sočloveka. Summerjob vedno potrdi, da za izpolnjeno srce štejejo konkretna dejanja ljubezni."
Patricija, kaj te je pritegnilo, da si se pridružila Summerjobu?
Že od nekaj se izpolnjeno počutim, ko za nekoga naredim zastonj nekaj dobrega, pa naj bo to le podarjen nasmeh, topla beseda, pohvala ali pa šala za lahkotnejši dan. Sama se borim, da ostanem to, kar sem, da ne zaspim in pozabim na druge.
Že v gimnazijskih letih sem hodila na prostovoljne dejavnosti. Takrat me je zelo navduševal svet starejših, njihove modrosti in spoznavanja, kako jih je življenje vodilo skozi luči in teme, iz katerih so vedno črpali nekaj dobrega. No, skozi dijaška in študijska leta sem svoj čas podarila mladim in tako sem se srečala tudi s povabilom na Summerjob. Neskončno sem hvaležna za to!
V gimnaziji me je za Summerjob navdušila profesorica za geografijo, ki je pred leti vodila tabor. Takrat se nas je nabrala manjša ekipa, ki smo kar nekaj let skupaj hodili na miklavževanje v skupnost Barka – varstveno-delovni center. Tudi miklavževanje v Barki je spadalo v enega izmed projektov Mladih za zedinjen svet.
Takrat pa se je tudi že odvijal Summerjob in tako me je profesorica povabila še na tabor. Zdelo se mi je, da bi to lahko bilo zame nekaj zelo prijetnega in koristnega. Nekaj let se ga sicer nisem uspela udeležiti, saj smo z družino ravno v tistem času vedno odšli na dopust, sem pa malce pomagala pri organizaciji oz. promociji. Sedaj oz. že nekaj let pa je ta projekt postal velik del mojega prostovoljnega časa.
Kje je letos potekal tabor in kakšno pomoč ste nudili ljudem?
Letos je Summerjob potekal v Podbočju. Tja smo se vrnili že tretjič, prvič smo bili tam leta 2018, drugič pa leta 2021. Vsepovsod so potrebe po pomoči velike. Letos smo imeli zopet kar nekaj možnosti za iskanje delovišč na Dolenjskem, zato smo sprejeli to opcijo.
Najti delovišča ni kar tako. Delodajalci, pri katerih smo do sedaj delali, so nas vedno lepo sprejeli. Zavedamo se, da ni kar tako odpreti vrata in sprejeti neznanega človeka, ob tem pa priznati, da sam ne zmoreš.
Letos smo se večinoma ukvarjali z beljenjem, urejanjem okolice, žaganjem drv in pospravljanjem. Ob tem pa ni manjkalo pogovorov z delodajalci, poslušanja njihovih življenjskih zgodb in modrosti. Po odzivih udeležencev se vsako leto na Summerjobu čuti vzajemna medsebojna ljubezen.
Kaj ti pomeni, da si del Summerjoba in da si prostovoljka?
Čutim, da se ob prostovoljnih dejavnostih moje srce širi in napolnjuje. Priznam, da sem šla velikokrat tudi prek sebe, spustila kakšno drugo dejavnost, kavo s prijateljico, počitek, študentsko delo; vendar sedaj, ko sem zaposlena in ko je za tovrstne stvari veliko manj časa, vidim, da se je splačala prav vsaka sekunda in vsako odrekanje.
Ogromno veščin sem prejela in spoznala ljudi, ki so mi razširili obzorja in mi kakšno situacijo pomagali videti skozi drugačno perspektivo. Ob Summerjobu pa vidim, kako tudi sama rastem in se učim biti hvaležna za čisto vsakdanje stvari. Lahko bi rekla, da me uči preprostosti.
Zavedam se, da ni samoumevno, da se zjutraj zbudim zdrava, se sama uredim, živim na toplem, imam tako ljubečega moža, družino ter da se ob tako dobrih ljudeh okoli sebe ne počutim osamljene. Vsak trenutek, vsak odnos je dar. Le zakaj bi ga imela samo zase, če ga imam moč deliti tudi z drugimi.
Kaj ti pri vodenju tabora predstavlja največji izziv?
Trudim se, da bi bila orodje v Božjih rokah. Prisluškujem iz dneva v dan, kam me Bog kliče in na katerem mestu me želi, da podarjam njegovo zastonjsko ljubezen. Do sedaj sem svoje mestu na Summerjobu čutila kot koordiniranje celotnega projekta.
To predstavlja kar nekaj dela, časa in pravih odločitev. Sama vsega seveda ne zmorem, zato sem iz srca hvaležna celotni ekipi in vsem ljudem, ki nam priskočijo na pomoč. Ni nas malo. Največji izziv mi predstavlja, ko pride do kakšne kompleksne situacije med pripravami, taborom, ali v ekipi.
Včasih česa ne zmorem razumeti, vendar vztrajam in se brusim. Slišati in usklajevati različna mnenja, približati se različnim karakterjem je zame velik izziv. Delo z odnosi in koordiniranje je meni že od nekdaj ljubo. Zares uživam v tem. Ampak saj veste, da se na poti do sreče vedno skriva tudi kanček napora.
Zavedam se, da je moja ekipa motor celotnega Summerjoba. Zato verjamem in vidim, da je tukaj vredno vložiti kar nekaj energije in moči, da se imamo med seboj dobro in da med nami tli veselja do prostovoljstva.
Ob delu zagotovo nastane kakšna zabavna anekdota. Imaš kakšno na zalogi?
Ena je bila res smešna, takrat sicer nisem bila na taboru, so mi pa povedali zanjo in še danes se velikokrat spomnimo na to. Mislim, da je bilo prav v Podbočju, ko so mladi prostovoljci Summerjoba prišli pomagat k neki hiši, a so zgrešili hišno številko in potrkali na napačna vrata. Toda pri tisti hiši so jih zelo lepo sprejeli in dejali, da potrebujejo pomoč. 😊
Kako bi opisala mlade, ki sodelujejo pri Summerjobu?
Mladi z velikim srcem. Dandanes se srečujemo z ljudmi, ki dajejo na zunaj dober vtis, ni jim pa pomembno, kaj je znotraj njihovih src. Mladim, ki pridejo na Summerjob, pa je mar za to. Imajo to moč, da svojo notranjost, svoje hrepenenje po pomoči bližnjemu delijo konkretno navzven.
Neverjetno lepo mi je videti, kako mladi čutijo, da je ljubezen dvosmerna pot. Njihova zastonjska konkretna dejanja pomoči so poplačana s hvaležnostjo delodajalcev. Mladi se ob tem počutijo koristne, vredne in trdno sem prepričana, da se zavedajo, da jim ogromno zaupamo, da zmorejo narediti ogromno dobrega.
Mislim, da je vsem skupna velika preprostost, ki jo nosijo v sebi. Naši prostovoljci so pripravljeni sprejeti, da vstopijo v hišo, ki nima ravno najprijetnejšega vonja, pripravljeni so darovati nekaj dni svojih počitnic za delo brez plačila in ob tem vedno s ponosom pravijo: "Ej, se vidimo naslednje leto." Ti mladi res dajejo občutek, da še zdaleč ne velja, da iz današnje mladine nič ne bo.
Te je v letih, ko sodeluješ pri Summerjobu, kaj še posebej ganilo?
Ob mladih, ki prihajajo na Summerjob, se še toliko bolj zavedam, kaj ti mladi zmorejo. Ganejo me s solzami v očeh. Uspeh je, da delaš nekaj za dostojanstvo bližnjega.
Vsako leto, ko zaključimo z delom, povabimo vse, pri katerih smo delali, na zaključno čajanko, kjer se podružimo, pogledamo slike "prej in potem". Najbolj me gane, ko vidim solze hvaležnih ljudi, predvsem pa solze prostovoljcev, ko se zavedo, da so naredili nekaj dobrega za drugega.
Ko vidim mladega, ki se smeji z ljudmi, ki so potrebovali njegovo pomoč, hkrati pa mu od ganjenosti tečejo solze, sem res srečna. Takrat se res čuti, da delamo dobro in pravo stvar in da smo na pravi poti. Prav ti občutki so tisti, ki me vedno znova ženejo, da sem del tako čudovitega projekta, kot je Summerjob.
