Velika preizkušnja mame petih otrok: “Trpljenje nima vrednosti, če ga ne osmislimo in predamo Gospodu”

Paula Umaña Hidalgo se je rodila v mestu San José v Kostariki, danes pa živi v Atlanti v zvezni državi Georgia. Odraščala je v katoliški družini in je bila najmlajša v družini s sedmimi otroki.

Kot deklica se je nekega dne, ko je oče domov prinesel teniški lopar, navdušila nad tenisom in ga začela redno trenirati. V tem športu se je zelo izkazala in bila devet let zapored državna teniška prvakinja Kostarike.

Pri 15 letih se je preselila v Miami, da bi postala profesionalna igralka tenisa. "Želela sem postati tenisačica številka ena na svetu, vendar je bila moja najboljša uvrstitev v dvojicah na 280. mesto na svetovni lestvici. V Srednji Ameriki sem bila številka ena skoraj deset let."

Pri skoraj 26 letih je spoznala svojega sedanjega moža Sergia Sautreja, Francoza, dejavnega katoličana, ki je po poklicu kiropraktik. Opustila je kariero teniške igralke in postala poslovna ženska. V Atlanti je ustanovila svoje podjetje, ki nudi učenje tenisa otrokom različnih starosti.

Sergio in Paula sta starša petih otrok. "Nekega dne sem svojemu možu rekla: 'Rada bi zanosila marca, da bi decembra rodila in se nato januarja ali februarja vrnila na delo na teniško igrišče.'"

Marca 2014 je res zanosila in decembra rodila, toda februarja se ji je zdravstveno stanje poslabšalo. Bila je vse bolj šibka, dokler ni bila nazadnje popolnoma paralizirana. Bila je priklenjena na posteljo, "edino, kar sem lahko počela, je bilo govorjenje. Drugi so me morali posesti, me okopati, nahraniti, ker se moje telo ni odzvalo."

Po nekaj mesecih so ji zdravniki postavili diagnozo: kronična vnetna demielinizirajoča polinevropatija (CIDP), ki poškoduje periferno živčevje.

Paula je spraševala Boga: "Zakaj se mi to dogaja? Me boš pustil paralizirano s petimi otroki, vključno z novorojenčkom? Vedno sem bila blizu tebe!"

Dejala Mu je tudi: "Molila bom; ne zato, ker bi rada, saj nisem preveč zadovoljna s preizkušnjo, ki si mi jo poslal, ampak zato, ker naj bi človek še prej prišel k tebi, ko ima preizkušnje."

Sčasoma se je začelo njeno telo spet po malem odzivati. "Največ zaslug pripisujem priprošnji Device Marije. Vsakič, ko se je v moje telo povrnilo nekaj moči, je bilo to povezano z romanji k njej." Pojasnjuje: "Drugega avgusta 2016 je veliko ljudi zame poromalo v Kostariko, na romanje, in takrat mi je uspelo spet sesti. Prvič sem lahko znova vstala 11. februarja 2017, na praznik Lurške Matere Božje."

Paula je sprejela, da bo verjetno vse življenje na invalidskem vozičku, saj je lahko prehodila le nekaj korakov in še to s pomočjo bergel ali hojice.

"15. julija 2018 je hči, ki je odšla na misijon v Španijo, na poti obiskala Lurd v Franciji. Tisti dan je molila zame v Marijinem svetišču, jaz pa sem bila v Atlanti z možem in drugimi otroki. Namenili smo se v supermarket, a nisem hotela izstopiti iz avta. Mož je vztrajal, da naredim nekaj korakov s hojico, in ko sem bila v supermarketu, me je ogovorila neznana ženska. Dejala mi je, da 12 let ni hodila, nato pa mi je pokazala poseben izum, ki ga uporablja – proteze, ki jih je neki fant izdelal v prvi vrsti za vojne veterane. "To je bil začetek, da sem se septembra 2018 vrnila domov s tema pripomočkoma, ki ju uporabljam še danes. Z njima lahko hodim in sem neodvisna."

Paula je zelo hvaležna Bogu, ki jo je oblikoval v dejavno pričevalko. Poleg tega je izdala knjigo z naslovom Štirideset darov upanja. V njej predstavlja 40 zgodb, od tega je 14 njenih, preostale pa od ljudi z vsega sveta, ki so spregovorili o svojem trpljenju zaradi bolezni, depresije, nesreč … ob tem pa pričujejo, kako se je oblikovala njihova vera.

"Trpljenje nima vrednosti, če ga ne osmislimo in predamo Gospodu; po drugi strani pa je dobro obvladovano trpljenje ogromen zaklad, je velik blagoslov," sklene.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.