Pred kratkim me je gospa, katere otroci zapuščajo domače gnezdo, vprašala: "Kako je potem, ko otroci odidejo? Ali odidejo z njimi tudi skrbi ali se z vnuki te še pomnožijo?"
Odgovorila sem ji brez pomišljanja: "To, zadnje." Hkrati pa sem jo potolažila, da se skrbi, čeprav nikoli ne odidejo same od sebe, sedaj lahko lotevamo drugače, kot smo bili vajeni.
Najprej moramo ozavestiti, da nobena skrb ni še nikoli rešila sveta in tudi sicer ne reši ničesar. Pomirja pa nas misel, da so Božje roke najbolj varen "prostor" v vesolju, zato se učimo vsako skrb posebej predajati Njemu, ki ve, kaj je najbolje za nas, naše otroke in vnuke. Tako se skrbi v Božjih rokah preobražajo v milostne darove in posledično se spreminja svet.
Ko postanemo stari starši, skupaj z vnuki prejmemo tudi posebno poslanstvo, da za njih redno molimo, predvsem pa molimo za svoje otroke, da bi znali in zmogli svojo starševsko vlogo dobro opravljati. Sicer je vsaka pomoč našim otrokom in vnukom zelo dobrodošla, seveda če nas zanjo prosijo. Še bolj kot katerakoli druga pomoč pa je ključnega pomena zgled naše dejavne vere.
Zato je nujno, da najprej poskrbimo za svojo duhovno rast, za osebno navezo z nebesi. Bog želi, da smo z njim vedno bolj na "ti". Naš Bog je vsemogočen, nikoli nas ne zapusti in je veliki Zmagovalec, obenem pa je vir modrosti, ki jo danes še kako potrebujemo. Vse to vem, vendar ko se pojavi problem, žalost in zaskrbljenost, se zdi, kot da vse to iz mene kar izpuhti.
Pomaga mi Sveto pismo, ki moje misli vedno znova naravna na Resnico in mi pove, da je Gospod moj Pastir, ki me vodi na "zelene pašnike" (Ps 23), me skrije pod "svoje peruti" (Ps 91) in me obvaruje pred puščicami hudega. Apostol Pavel nas uči, da svoja življenja preživljamo na bojnem polju: "Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih" (Ef 6,12).
V tem duhu poskušam razumeti, da naši otroci in vnuki v teh časih potrebujejo našo aktivno borbeno držo, da z vso vnemo in trdno vero posredujemo zanje, pa čeprav se nam kdaj zdi, da so naše molitve zaman, da se nikjer nič ne pozna. Ali ni Bog tisti, ki ustvarja iz nič?
Vabim vse nas, da na gosto prepletemo Slovenijo z molitvenimi verigami in strnemo bojne vrste. Dobrodošli starši, babice in dedki, strici in tete, botri in botre, razne skupine … V teh težkih časih šteje vsak, ki je pripravljen skleniti roke in se postaviti v bran za naše otroke in vnuke.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
