Nina Bojc je mama dveh najstniških hčera, ki se je pred več kot štirinajstimi leti ločila. Je medicinska sestra in dela v domu za ostarele. Zelo rada hodi v naravo in se sprehaja s svojim psičkom. Močno je povezana s skupino žensk in mamic, s katerimi se vsako jutro dobijo pri molitvi rožnega venca. Kljub vsem preizkušnjam pravi, da je življenje dar, ker se nam zgodi veliko lepih stvari tudi takrat, ko tega ne zmoremo videti.
Kakšno je bilo vaše otroštvo, kdo je najbolj vplival na vas?
Sem otrok alkoholikov, živela sem z mamo in babico. Nisem imela moškega lika, ki bi mi bil vzor, in nisem vedela, kako naj bi bilo videti zakonsko življenje.
Hvala Bogu se je mama kljub vsemu odločila za življenje. Ko gledam nazaj, vidim, da imam izjemno srečo, da me ves čas nekdo varuje – da sem ostala v občestvu, v dobri družbi, da nisem zašla v droge in alkohol. Na moji poti bi se lahko zgodilo marsikaj hudega, a se ni.
Zelo sem hvaležna uršulinki, ki je v župniji učila verouk. Vključila me je v risanje za revijo Mavrica, kar me je zelo veselilo, v tem sem bila dobra. Peljala nas je vsepovsod in nas spodbujala, da smo ostali pri verouku. Tam sem čutila pripadnost, neke vrste družino. Doma je bilo dostikrat zelo težko, zato sem rada pobegnila v župnijo, kjer sem se dobro počutila.
V tej župniji je bila tudi neka žena, ki nas je otroke vedno vabila domov, da smo skupaj ustvarjali. Pri njih doma sem prvič videla, kaj pomeni družinsko življenje, kjer stvari "štimajo" in je vzdušje prijetno.
Tej gospe sem neskončno hvaležna, ker je ves čas ostala ob meni, tudi mnogo let pozneje, ko mi je pomagala po ločitvi in se mi dala popolnoma na razpolago. Še danes sva povezani. Verjamem, da Bog v naše življenje pošilja ljudi, po katerih sam deluje.
Spodbudila me je tudi, da sem se vključila v skupino za svojce alkoholikov, kjer sem prvič dobila priložnost, da sem govorila o stvareh, ki sem jih doživljala. Pri nas doma se je namreč vse to skrivalo, čeprav so vsi vedeli, kaj se dogaja. Na žalost me v vrtčevskem in šolskem sistemu nikoli in nikjer ni nihče vprašal, kako se počutim doma.
Kaj vas je zbližalo s takratnim možem in kaj je bilo tisto, kar je bilo prevelika ovira za vajin zakon?
Šele zdaj začenjam razumeti, zakaj drži trditev, da alkoholizem prizadene vse člane družine. Svojega moža sem spoznala pri 16 letih. Najin odnos je bil zame beg od doma in od vsega hudega, kar se je tam dogajalo. Zame je bilo najbolje vse, kar ni imelo veze z domom.
Vztrajala sem v tem odnosu, saj sem ta odnos videla kot nekaj najboljšega v svojem življenju. Močno sem se navezala nanj. Želela sem se poročiti, on pa si poroke ni želel. Tako sem sprejela dejstvo, da se ne bova poročila. Potem je šel študirat v tujino in tam je prišel do spoznanja, da se želi poročiti.
Zaprosil me je in takrat sploh nisem oklevala. Poročila sva se in zdelo se mi je, da imava skupne vrednote, nama gre dobro, sva kompatibilna, se razumeva, sva močna, hodila sva na zakonsko skupino … Toda moje veliko breme je bil mamin alkoholizem in to je bil razlog, da po poroki nisem zmogla oditi od doma. Tudi ko so nama vsi svetovali, naj se odseliva, nisem zmogla, prosila sem ga, da ostaneva pri nas.
Kmalu po poroki so se začele hude težave, mož je prvo leto po poroki zbolel, služba, otroci, preizkušnje, kjer sva morala pokazati veliko mero odgovornosti. Postalo me je močno strah, ko sem kar naenkrat ugotovila, da se nanj ne morem v polnosti zanesti, da se bom morda znašla sama v preizkušnji nosečnosti, začelo me je skrbeti, kako bom zmogla skrbeti za otroka.
Vsi ti okostnjaki so začeli prihajati iz skrinje, ki sem jo dala nekam na stran. Vse to je prišlo na dan – moja soodvisnost, nadzor, moja nerealna pričakovanja, da bo mož tisti, ki me bo rešil in osrečil, vsi moji strahovi pred zapuščenostjo, da nisem dovolj dobra, da ne bom sprejeta. Nisem se znala soočiti s tem, nisem se obrnila po strokovno pomoč.
Nato sva dve leti hodila na zakonsko terapijo. Veliko sva uspela predelati, a vseeno nisva uspela rešiti vseh težav, ki sva jih imela. Na koncu sva se odločila, da greva narazen. Meni je bilo takrat najtežje sprejeti, da mi ni uspelo ustvariti boljše družine, kot sem jo imela jaz, da otrokom tega nisem uspela dati. Vse to sem kar nekaj časa jemala kot največji življenjski poraz.
Kaj vas je rešilo vseh teh stisk?
Hvaležna sem, da kljub vsemu temu nisem nikoli izgubila stika z Bogom. Po ločitvi sem Boga prvič začela dojemati kot nekoga, ki je ves čas ob meni, tudi ko mi je težko. Spomnim se, da sem nekega dne sedela pri maši in jokala. Ko sem prišla domov, sem začutila, da nimam nikakršne želje, da bi sploh živela.
Ko sem poskušala v tem hladu, samoti in temi zaspati, se mi je zazdelo, da je nekdo tam, da Jezus sedi ob moji postelji. Nekaj dobrega je bilo, kar me je v tistem trenutku popolnoma pomirilo. In tudi vsi ljudje, ki so bili takrat del mojega življenja, so bili zagotovo poslani z namenom, da mi pomagajo, tako da hvala Bogu nisem nikoli obupala.
In hvaležna sem, da imava danes z nekdanjim možem zelo dober odnos. Pred kratkim smo imeli sveto birmo mlajše hčerke in neskončno sem hvaležna, da smo lahko bili vsi skupaj tam in ji podarili tako lep praznik. Vesela sem tudi, da lahko dobro komuniciramo. Sem pa morala v teh petnajstih letih veliko narediti na sebi, da je danes tako.
Kako ste se znašli po ločitvi, vas je cerkveno občestvo sprejelo ali ste imeli kdaj občutek nesprejetosti?
Kar nekaj časa sem se borila z notranjimi lažnimi prepričanji, da po ločitvi nikamor ne spadam. Cerkveno poročena, nato pa ločena. Kam lahko sploh pridem?
Toda zbrala sem pogum in prosila zakonsko skupino, katere del sva bila, ali lahko še naprej hodim tja. Vsi so me podprli, tako da sem 10 let sama hodila na zakonsko skupino. Prav ti pari so mi najbolj pomagali, vzeli so mene in hčeri v hribe, vedno je bil okrog nas nekdo, ki nam je dal vedeti, da nismo same. Skupaj smo molili. Ni bilo vedno lahko predelovati teh tem, ampak sem hvaležna, da sem vztrajala in da so ti ljudje še danes v mojem življenju.
Danes vem, da moji hčeri ne bi hodili k verouku in prejeli vseh zakramentov, če ne bi imeli podpore občestva in Boga. Jaz sama dostikrat ne bi zmogla. Še posebej težko je bilo v času epidemije, ko v hiši nisem imela nobene odrasle osebe, s katero bi se lahko pogovorila. Takrat mi je zelo pomagala prijateljica, s katero sva se slišali prek telefona in dostikrat skupaj molili rožni venec.
V župniji je bila tudi neka mamica, ki je začutila mojo veliko stisko in me je predlagala za neko skupino, ki se je takrat ustanavljala. Ta skupina se imenuje Blagor ženskam. Čeprav sem bila edina ločenka, sem se pridružila. Deset mamic se nas že 14 let dobiva in Bogu sem res hvaležna za to svojo podporno skupino, ki je zame zelo dragocena, saj lahko z njimi predebatiram marsikatero temo.
Mejniki v mojem življenju po ločitvi so bile tudi duhovne vaje, najprej tik po ločitvi duhovne vaje v tišini, za katere sem mislila, da ne bom zmogla, a so bile zame pravi blagoslov. Leta 2021, v času epidemije, sem izgorela zaradi vseh stvari, ki so se nabrale v meni. Takrat sem se udeležila duhovnih vaj na Kureščku, ki jih je vodil Ciril Čuš, ki je prav tako otrok alkoholika.
Močno me je nagovoril in tisto leto sem uspela narediti oddolžitev svoji mami. Z njo sem se uspela srečati v trenutku, ko je bila trezna, opravičila sem se ji za svoje vedenje, saj kot otrok nisem bila najbolj ljubeča do nje. Želela sem, da se spraviva in da med nama ni zamer.
Po izgorelosti sem našla prostor pri svetem Jožefu v Ljubljani. Takrat sem prvič v življenju zares prosila za pomoč. Tam sem se čutila sprejeto, ne glede na to, kaj sem, kdo sem, od kod prihajam, kakšna je moja zgodba. V meni je bilo ogromno nakopičene, potlačene jeze. Nisem smela biti jezen otrok. Tega se je nabralo veliko in tam sem imela varen prostor, da sem lahko jezo dala ven.
Hvaležna sem Bogu, da je v mojem življenju odprl prostor za vse te ljudi, ki sem jih spoznala. Veliko blagoslovov, veliko čudežev se dogaja na tej poti. Danes tam vodim anonimno skupino za odrasle otroke iz disfunkcionalnih družin.
Kako doživljate svoje delo v domu za ostarele? Kaj vas pri tem delu nagovarja?
Ko sem odraščala, sem čas večinoma preživela s svojo babico, skupaj sva prodajali sadje in zelenjavo, tako da so bili starejši ves moj svet. Moja najboljša prijateljica v domu je stara 99 let. Prej se nisva poznali, a ko sva se pogovarjali o najinih življenjih, sva ugotovili, da sva se srečali, ko sem bila stara štiri leta in je ona pri moji babici kupovala zelenjavo, sedaj pa jaz skrbim za njo.
Vem, da sem na pravem mestu, saj ti ljudje potrebujejo nežnost in pogovor. Doživim veliko umiranja in odhajanja, vendar mi ni težko, ker vem, da je to del življenja. Hvaležna sem, da je Bog vame položil ta poklic. Ne vem, ali bi bila medicinska sestra, če ne bi že v zgodnjem otroštvu začela skrbeti za babico in mamo.
Imam veliko ljubezni za druge, zato se danes učim predvsem tega, kaj pomeni, da skrbiš zase, da imaš sebe rad, da tudi sebe postaviš na prvo mesto in da znaš reči ne. Predvsem se učim tega, da v svoje življenje vedno vključujem Boga, saj grem zato veliko lažje čez vsa bremena.
Pravite, da vzgoja dveh najstnic trenutno predstavlja vaš največji izziv. Katere so vaše največje skrbi?
Priznam, da je zelo težko. Zdi se mi, da smo do nedavnega vse počele skupaj, se stiskale, vse je šlo z lahkoto, zdaj se mi pa zdi, da nimam veščin, kako se jima približati. Grozno mi je, ko se mi na trenutke zdi, da izgubljamo stik. Toda učim se, da je dobro, da v težkih trenutkih pokličem nekdanjega moža, da stopiva skupaj in poskušava tovrstne težave rešiti skupaj. Učim se prositi za pomoč.
Svojo družino izročam v molitev. Vem, da nas lahko doletijo še hujše preizkušnje in da morda ne bom mogla na vse vplivati, čutim pa, da lahko moč črpam v molitvi. Ne vem, kako bo videti njuno življenje, a jima želim najboljše in želim biti čim boljši zgled. Hvaležna sem, da sem trezna, saj moja mami dostikrat ni bila. Vesela sem, da jima lahko prisluhnem, saj se v njunih svetovih dogaja marsikaj.
Zavedam se, da moram ujeti trenutke, ko želita govoriti, ker to ni takrat, ko bi jaz rada govorila ali ju kaj vprašala. Vesela sem, da sem tu zanju, vesela pa sem tudi za to, da imava z nekdanjim možem tako dober odnos, da ju lahko skupaj podpirava. Priznam torej, da ni lahko, a zaupam, da bomo z Bogom ob strani tudi to obdobje dobro zvozili.
