10 nasvetov za zadovoljstvo na delovnem mestu

Četudi je naše delo še tako monotono in utrujajoče, lahko prek njega, če vanj vpnemo vsaj nekaj svoje ljubezni, postanemo Stvarnikovi sodelavci. Delo je namreč veliko več kot suženjska navezanost na neko aktivnost, ki naj bi nam pomagala ubežati lastnim težavam in bi nas trgala iz nesmisla minevanja, češ da bodo za nami ostali materialni rezultati naše dejavnosti.

Delo je tudi veliko več kot golo pridobivanje denarja, na katerem bi zidali lastno varnost. Edini nepremakljivi temelj našega življenja je lahko le Bog, vse drugo pa mineva in se spreminja, tako je tudi varnost, zgrajena na materialnih dobrinah, le utopična ideja.

Pravijo, da se delu ne kaže izogibati, saj je potreba po njem zapisana v našem najglobljem bistvu. Ali ga bomo doživljali v veselju ali trpljenju, je v veliki meri odvisno od nas samih. Če se ga lotimo s pravo notranjo naravnanostjo, nam lahko pomaga postati to, kar v resnici smo, saj lahko prav prek dela odkrijemo svoje talente in osebno bogastvo.

Sveti Pavel pravi, da bo za nami ostala edino ljubezen, vse ostalo pa bo prešlo (prim. 1 Kor 13,8), zato ima delo, prežeto z ljubeznijo, neizmerljivo vrednost in le kot tako bo obrodilo sadove za zanamce oziroma za večnost. Z ljubeznijo bomo delo tudi lažje opravili.

Prijatelj mi je omenil, da se je nekega ponedeljka težko spravil v službo. Domislil se je, da bi svoje delo daroval Bogu za trpečega otroka, ki mu ga je nekdo omenil. Delovne naloge so lažje stekle, pa še globlji smisel so dobile.

Na delovnem mestu smo običajno vpeti v mrežo človeških odnosov. Tudi ti bodo drugačni, če jih bomo spreminjali z ljubeznijo. Sodelavcem bomo pripravljeni odpustiti in jih prositi odpuščanja, hkrati pa tudi sami sebi ne bomo prehudi sodniki in si bomo znali odpuščati delovne napake.

Sreča je bolj posledica volje kot pa čustev. Zato se lahko odločimo, da bomo svoje delo opravljali z ljubeznijo in predanostjo, kljub temu da se mogoče nismo znašli v situaciji, ki bi si jo želeli. Takšna naravnanost bo prispevala k notranjemu zadovoljstvu.

Svoje delo usmerjajmo sami, namesto da se mu pustimo voditi ali celo usužnjiti, saj lahko takšna navezanost poškoduje naše odnose, zdravje … Koliko ljudi je vse svoje življenje zastavilo za gradnjo hiše, ambiciozno kariero …, pozabili pa so na ljudi okrog sebe in na Boga. Le v odnosih, ki jih živimo v polnosti, se lahko namreč uresničimo.

Opravimo svoje naloge po najboljših močeh in se za delo usposabljajmo. Vendar pa ostanimo zaradi pridobljenega znanja in svojih delovnih sposobnosti ponižni. To je kazalec naše podkovanosti in ne le neke zunanje napihnjenosti. "Dobra roba se sama hvali," pravijo modri. Veliki ljudje so pogosto videti skromni, tako da se jim lahko vsakdo približa.

Delo ima globlji smisel, če služimo drugim in prispevamo k splošnemu dobremu. Včasih se nam mogoče zdi, da znamo delo opraviti bolje kot drugi, zato ga ne izpustimo iz rok, četudi bi se nam pri njem drugi z veseljem pridružili, ali pa nismo pripravljeni sprejeti njihove pomoči, čeprav bi jo pošteno potrebovali.

Vendar pa služenje drugim ne pomeni izključevanja bližnjih iz delovnega procesa – četudi gre za dobronamerno gesto, češ da jim bomo prihranili trud. Največjo uslugo jim bomo naredili, če jim bomo pomagali pri rasti.

Tudi mati bo svoje služenje družini oplemenitila, če bodo otroci prek njenega dela pridobili zdravo odgovornost, ne pa tako, da jih bo s svojim zasipanjem z dobrinami in uslugami razvadila in pomehkužila.

Delavec je vreden svojega plačila, pravi stari rek, ki vsebuje resnično modrost. Če opravljeno delo – kakršnokoli – spoštujemo, ga tudi nagradimo. Hkrati pa življenje dobi povsem drugačen pečat, če nekatera – morda čisto drobna – opravila opravimo brezplačno, brez pričakovanja povračila.

Ali je samoumevno, da mi je sodelavec danes posodil svoje gradivo in ga zame še fotokopiral? Kaj pa mož, ki je kar sam od sebe pomil posodo, ker je opazil, da sem utrujena? Koliko smo v svojem življenju že prejeli, od drobnih vsakodnevnih pozornosti do velikih stvari! Polepšajmo si življenje z dobroto.

Kolikokrat se na svoje delo marljivo pripravimo, naslednjega dne pa zaradi različnih dejavnikov naš načrt pade v vodo. Lahko se jezimo in sebi ter drugim pokvarimo popoldne, lahko pa vse nepredvidene spremembe izročimo v Božje roke. Kdo ve, kje se skriva njegova previdnost in naše delo bo kljub občutku, da vsega ne obvladujemo, kot bi si želeli, obrodilo obilen sad.

Ne jemljimo svojega dela preveč resno, saj nam bo tako postalo v breme. Zaradi tega si bomo uspehe preveč lastili, ob neuspehih pa bomo izgubili tla pod nogami – oboje bi pomenilo podleči utvaram o sebi.

Uspehi se namreč lahko kaj hitro spremenijo v svoje nasprotje, padci pa niso le neuspehi, na katere bi morali čim prej pozabiti ali bi se jih bilo potrebno bati, temveč lahko bistveno pripomorejo k naši človeški in duhovni rasti.

V našem delu naj ne bo prostora za relativizem in cinizem. Pogumno se odločajmo v skladu s svojo vestjo. Tako bomo z delom dosegli resničen in pošten uspeh ter ohranili zaupanje sodelavcev in strank, čeprav bo na trenutke morda videti drugače.

Zaradi dela ne pozabimo na Boga. Kljub obilici zadolžitev si vzemimo čas zanj v vsakodnevni molitvi. Jezus bo takrat obnovil naše moči. Povabimo ga tudi na delovno mesto.

Kakšen del dneva (petnajst minut, pol ure …) lahko še posebej zavestno preživimo v njegovi navzočnosti – tako se bomo učili biti ves čas z njim. Skozi njegove oči bomo lahko ugotovili resnično vrednost svojega dela, ki bo tako postalo blagoslov za nas same in naše bližnje. Prav delo bo postalo ena izmed naših poti k svetosti.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 35.