V brazilskem Petropolisu, nedaleč od Ria de Janeira, deluje Katoliška skupnost Deteta Jezusa, mestece, polno hišk z "nazareškimi družinami", v katerih otroci in mladostniki s posebnimi potrebami, ki so preživeli poskuse splava, najdejo dom, očete in matere, Boga in ljubeče družinsko življenje. Ustanovitelj skupnosti, ki ji na svetu ni primere, je nekdanji katehist Antonio Carlos Tavares de Melo. Z dvema posvojencema je obiskal Slovenijo in pričeval na letošnjem Pohodu za življenje v Ljubljani.
Kako ste odkrili svojo poklicanost krušnega očeta zavrženih otrok s posebnimi potrebami?
Leta 1987 sem kot 27-letni katehist delal na šoli in poučeval verouk. Prijatelj me je prosil, naj v bližnjem zavodu za otroke s posebnimi potrebami, ki ga nikoli prej nisem obiskal, pomagam pripraviti božično praznovanje. Ko sem prišel, me je sprejel 15-letni Aleksander, mladostnik s posebnimi potrebami, in me vprašal nekaj nenavadnega: "Gospod, bi hoteli postati moj oče?" Zmeden sem mu odgovoril: "Jaz ... nisem še dovolj star, da bi ti lahko bil oče, imam komaj 27 let!" On pa je odvrnil: "Postani moj srčni oče, sprejmi me, rad bi imel očeta, še nikoli nisem imel očeta ..." Povabil me je noter in mi razkazal prostore.
Takoj sem grenko spoznal, koliko bolečine je tam. Navzven je bil zavod lepo urejen, navznoter pa poln groze. Izpeljali smo božično praznovanje, pospravili ... Toda mene je naslednje dni vleklo, da še naprej obiskujem zavod, preprosto jih nisem mogel zapustiti. Vodstvo sem zaprosil za zaposlitev.
Sprejeli so me in mi zaupali delo z majhnimi otroki, ki jih je bilo 18, in danes so vsi moji posvojenci. Pomagal sem jim, da so se naučili hoditi, govoriti, jesti, izvajal sem senzorne stimulacije ... Ker tega prej nisem počel, sem opravil strokovno usposabljanje in jih učil hoditi in govoriti.
Vedno pogosteje sem prespal v zavodu. Sčasoma sem ugotovil, da so jih ponoči nekateri oskrbniki trpinčili, pretepali, poškodovali, dogajale pa so se tudi spolne zlorabe. Otroci so ropotali, kričali ... Zaradi napačnega zdravljenja je marsikateri umrl. To je bil pravi holokavst, kot bi prestopil vrata pekla.
Neke take "noči krikov" sem imel vsega dovolj, doživel sem krizo vere. Spraševal sem se, kje je tukaj Bog. Zakaj ni z njimi? Kako, da ničesar ne naredi ...? Skregal sem se z Njim: "Nočem več delati za verske reči (bil sem še katehist in škofijski sodelavec pri mladinski pastorali), poslej bom kot vsi, poročil se bom, imel otroke in vera me ne zanima več ..."
Takrat sem v sebi zelo glasno zaslišal Božji glas: "Torej, bodi ti z njimi, ti spremeni kaj in jim pomagaj, ti daruj življenje zanje ..." Ob tem me je prevzel tako globok mir, kot ga še nikoli nisem začutil. Prvič sem doživel osebno srečanje z Jezusom in obenem klic, da izgubim svoje dotedanje življenje in ga najdem v služenju njim.
Ste takoj ustanovili skupnost?
Ni šlo tako hitro. Že naslednji dan pa sem prosil domačega škofa Joséja za blagoslov Cerkve. "Ponoči v zavodu mi je glas jasno povedal, naj se ves darujem za te uboge otroke," sem mu rekel. Odgovoril mi je, da me Bog najbrž ne želi kot delavca v nekem zavodu, temveč me vabi k sveti družini v Nazaret, da grem po svetu in pričujem o prejeti poklicanosti.
Naročil mi je, naj najprej dve leti preživim v molitvi in razločevanju. Sprejel sem in nadaljeval z rednim delom v zavodu. Napredoval sem in ustanovo preuredil, kolikor se je dalo, in se po cele dneve daroval za oskrbovance.
Kako so se odzvali domači?
Bili smo preskrbljena, urejena in velika družina. Naslednje leto si je 20 mojih oskrbovancev iz zavoda zaželelo praznovati božič pri meni doma. Ko sem jih pripeljal v našo veliko hišo, očetu ni bilo najbolj všeč: "Kdo so vsi ti ljudje ...? Ko boš imel svojo hišo, jih boš peljal k sebi," je dejal. Nato je večino domačih odpeljal na večerjo v neko restavracijo. Z menoj je ostala samo mama in skupaj z mojimi 20 ubogimi prijatelji smo praznovali božič.
Bili so silno prevzeti nad okrašenimi prostori naše družinske hiše, saj nikoli niso imeli doma in staršev: vrteli so se po vseh prostorih, valjali po zakonski postelji, hodili po vseh spalnicah, jedli in pili na vrtni mizi ... Žareli so od sreče, saj so vse življenje živeli samo v ustanovi. Takrat sem spoznal, da jih bivanje v domačem okolju zdravi, da hudo pogrešajo dom, starše, družino in da ne potrebujejo zdravil, temveč ljubezen. Prav tako mi je postalo jasno, da moram zase in zanje poiskati bivališče.
Po dveh letih molitve in razločevanja sem pustil študij, očeta in mamo, prijatelje, službo in se odločil, da posvetim življenje Bogu – s poklicanostjo, da postanem "oče" tem prizadetim osebam in jim priskrbim družino, ki jih bo sprejela. Najel sem majhno hiško s štirimi sobami in vanjo pripeljal prve štiri sirote iz zavoda. To je bila naša prva "nazareška družina", v kateri smo 27. julija 1990 ustanovili skupnost Deteta Jezusa.
Leta 2000 nas je dobrotnik iz Italije, tudi oseba s posebnimi potrebami, podprl z velikodušnim darom in lahko smo kupili kmetijsko posestvo velikosti 10 hektarjev. Tu se je razvilo naše mestece z "nazareškimi družinami" (vsaka je v svoji hiši), s šolo, ambulanto, fizioterapijo, delavnicami, igrišči, domačimi živalmi, jezerom ...
Cerkev nas je že leta 1995 priznala kot zasebno združenje vernikov. V mestecu živi in dela okoli sto oseb. Med njimi smo posvečeni "očetje" in "matere" z zaobljubami v devištvu, ki vse svoje življenje darujemo za skupnost. Pomagajo nam "posvečene družine", katerih vsi člani so vključeni v življenje te karizme. S svojimi otroki živijo v hišah skupnosti skupaj z našimi posvojenimi otroki s posebnimi potrebami in jim omogočajo resnično družinsko vzdušje.
Zunaj mesteca nas podpira še 40 "zunanjih posvečenih družin" in prostovoljci, ki nam pomagajo tudi pri urejanju dokumentacije in zbiranju sredstev. Trenutno je na svetu okoli 400 oseb, ki živijo s to karizmo, ki jo sedaj predstavljamo tudi v Sloveniji. Če koga nagovori, ga vabimo k molitveni in finančni podpori naših "nazareških družin", ki so prava svetišča življenja in se vzdržujejo predvsem iz darov.
Kako bi opisali duhovnost svoje karizme?
Služiti tistim, ki so bili od spočetja zavrženi, in sicer tako, da postanejo naši posvojeni otroci, mi pa njihovi ljubeči krušni očetje in matere, je po svoje podobno, kot sta Marija in Jožef skrbela za Jezusa. Tudi uradno sem posvojil 46 otrok, 32 sinov in 14 hčera. V teh osebah vidimo polno človeško dostojanstvo, kljub nepopolnemu telesu. Vsako življenje je Božji dar, tudi slepo, gluho, hromo ...
Oni niso nepopolni, kot osebe so popolni, njihova duša je popolna, dana od Boga. Mi smo nepopolni, če tega ne vidimo, zato so oni naši učitelji življenja. So naši sinovi in hčere, naši mali Jezuščki, ki jim zagotavljamo družino. To je, na kratko, naša karizma.
Pravite, da z njimi živite. Kaj vse skupaj počnete?
S svojimi majhnimi in velikimi otroki izvajamo prilagojene dejavnosti, na primer delamo na vrtu, skrbimo za domače živali, igramo nogomet, plavamo v bazenu ... Nekateri pomagajo v pisarni, drugi pri čiščenju ali v kuhinji. Negujemo številne, ki so v posteljah in na vozičkih, ker so hudo ranjeni od poskusov splavov ali zavrženosti in ne morejo hoditi. Ob popoldnevih imamo šolo in učenje. Vsak dan poglobijo eno temo.
Da se ne bi utrudili, so vmes posebne dejavnosti. Skrbimo, da gredo na sprehod, užijejo nekaj sonca, so na zraku, na vrtu. Skupaj z njimi molimo desetko rožnega venca, v kapeli pa počastimo Najsvetejše. Čez dan večkrat zazvoni zvonček. Po posesti imamo slike svetnikov. Takrat se vsak ustavi pri najbližjem svetniku v kratki molitvi. Vse to je umeščeno v sproščen dnevni red.
Za vse to potrebujete osebje in sredstva …
Da, poleg posvojenih otrok, posvečenih in družin imamo še zaposlene: kuharice, perice, učitelje, tajnico, šoferja ... Skupaj nas je okoli sto. Vesel sem, da lahko o tej možnosti spregovorim v Sloveniji, kajti iščemo ljudi, ki se čutijo nagovorjene, da nas podprejo s prostovoljnim delom ali s svojim darom. Trenutno iščemo podporo še za en avtomobil in prostore za dve nazareški družini, da lahko sprejmemo nove žrtve splava, ki trkajo na naša vrata.
Trenutno oskrbujemo 46 otrok, še 104 so v brazilski podružnici, kjer so vsi priklenjeni na posteljo. Ravno 30. oktobra odpiramo Hišo sv. Jožefa na Portugalskem, našo prvo v Evropi, kjer bomo sprejemali "Jezuščke" z vaše celine. Radi bi našli podpornike, da bi lahko širili to poslanstvo, saj živimo od darov. Kdo ve, morda bomo nekega dne odprli nazareško hiško tudi v Sloveniji?
Kako se razlikujete od specializiranih zavodov, kjer tudi delajo z otroki s posebnimi potrebami?
Razlika je najprej v tem, da ti otroci pri nas najdejo očeta in mamo. Mi ne "delamo" z njimi, mi z njimi živimo. Pri nas najdejo Boga in doživijo njegovo ljubezen. Na prvem mestu ni zdravstvena oskrba, temveč možnost, da zaživijo v družini, za katero so bili prikrajšani, v kateri se čutijo varne, svobodne in ljubljene. Tudi mi izvajamo dejavnosti in terapije, vendar ni tako strogega institucionalnega režima.
Razlikujemo se tudi v tem, da pri nas ni obiskov, smo zaprta ustanova, toda sprejemamo vse, ki pridejo, da nekaj časa preživijo skupaj s posvojenci v posamezni "nazareški družini".
Če želite prinesti hrano, jo lahko prinesete, ampak samo če ostanete z njimi na večerji. To izkušnjo mnogi radi doživijo, zato prihajajo mladi in stari, posamezniki in pari, družine, celo duhovniki, škofje, politiki ... in ostanejo ves dan, vikend, eno popoldne ali vsaj na kosilu. Nekateri ostanejo eno leto. Izkušnja ljubeče družine ozdravlja in osrečuje vse, tako naše posvojene otroke kakor tiste, ki se zanje darujemo.
Iz kakšnih okolij prihajajo vaši posvojenci?
O tem sem izdal knjigo z naslovom Kadar srce postane materino naročje, prevedena je v italijanščino, angleščino in francoščino. Prinaša 18 najbolj dramatičnih življenjskih zgodb naših posvojencev. Njihove zgodbe so strašne in obenem zelo lepe.
Večinoma gre za preživele žrtve splava ali poskusa detomora. Naj omenim zgolj nekaj primerov. Dojenčka Sandra je v Riu de Janeiru našel neznani komunalni delavec v zabojniku za smeti. Mati ga je odvrgla štiri ure po porodu, zavitega v zvezani plastični vreči, da bi umrl. S sodelavcema ga je prinesel v bolnišnico. Vodstvo komunale je na prošnjo bolnišnice iskalo svoje tri zaposlene junake, vendar brez uspeha, saj nihče ni ustrezal opisu "treh visokih, prijaznih, čudovitih mladeničev", kot bi bili trije nadangeli. Sandro je danes star 35 let, ima cerebralno paralizo, je hrom ... in čudovit!
Jeana pa je v nezvestobi možu spočela ugledna ženska iz pomembne družine v Riu de Janeiru. Da bi se izognila javni sramoti, je vseh devet mesecev nosečnosti otroka poskušala splaviti, 32-krat je uporabila abortivne tablete ob poskusih fizičnega umora otroka tako, da se je s trebuhom metala na tla. Jean pa je preživel. Mati ga po rojstvu ni hotela niti pogledati. Rodil se je z anencefalijo: odsotnostjo možganov zaradi kemikalij iz abortivnih tablet. Medicinska sestra je po televiziji slišala zame in mi ga prinesla v posvojitev.
Danes ima 13 let, čudovit pogled in nasmeh in velja za svetovni medicinski čudež, edini znani primer otroka, ki že toliko let živi brez možganov. A to ni edini čudež. Jean je nepojasnljivo spreobrnil že številne nosečnice, ki so razmišljale o splavu in prišle k nam na posvet. Ko jih pripeljem k Jeanu, jim on položi roko na noseči trebuh. V tem trenutku se mnoge odločijo za življenje. Tega čudeža ni mogoče pojasniti, priča smo pravemu čudežu Življenja.
Sandro, Jean in mnogi drugi naši sinovi in hčere potrjujejo, da je naše delo navdihnjeno iz nebes. Zato sem prišel tudi v Evropo in v Slovenijo, da jih tudi vi spoznate in podprete našo malo skupnost, ki na tak način pričuje za življenje.
Kaj lahko za zaščito nerojenega življenja storimo pri nas in v Evropi, kjer je veliko splavov?
Pri nas imamo pregovor Água mole em pedra dura, tanto bate até que fura – Tiha voda bregove dere. Menim, da bo do spremembe prišlo čez čas, s pomočjo naših mnogih majhnih dejanj za varovanje življenja spočetih otrok. Ne z našo silo, z Božjo. Zato bo vsak pohod za življenje, vsaka molitev, vsak rožni venec v ta namen sčasoma prispeval k spremembi, kakor ta tiha voda. Trkanje na vrata poslancev ni edini učinkovit način.
Čas je že, da se tudi družine opogumijo in osebam, ki razmišljajo o splavu, ponudijo alternativno rešitev: "Nameravaš splaviti? Raje pusti otroka nam, mi bomo poskrbeli zanj." Kaj to govorim, mi boste porekli. In vendar prav ta pripravljenost lahko spremeni vest ljudi. Besede so pomembne, spremembo pa prinaša zgled. To pomeni živeti iz krsta.
Kakšno sporočilo za življenje bi na koncu pustili bralcem?
Moje sporočilo je, naj na svet gledamo z Božjimi očmi. Tako bomo razumeli, kaj je ljubezen ... Jaz sem vesel, da sem se rodil, vi ste veseli, da ste se rodili. Zato naj se rodi vsak, ki je spočet. O življenju se ne razpravlja. Življenje se sprejema.
Svojo podporo Katoliški skupnosti Deteta Jezusa lahko posredujete s pomočjo mobilne aplikacije Paypal, s katero skenirate spodnjo QR kodo. V imenu vseh posvojenih otrok, ki so preživeli poskus splava, se vam Skupnost iz srca zahvaljuje!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 39.
