Jure Ausec je fizik in tabornik, predvsem pa oseba, ki težko reče ne. Zaradi tega se pogosto znajde sredi številnih projektov, kar prinaša veliko dela. Vendar Jure pravi: "Boljše to, kot da bi mi bilo dolgčas." Po duši je naravovarstvenik – v njegovih očeh je to lepši izraz za egoista. Zakaj egoista? Ker verjame, da skrb za okolje ni nič drugega kot skrb zase in za lastno prihodnost, kar je osnovna človekova potreba.
"Kdor misli, da je naravovarstvo skrb za druge, naravo in živali, se v resnici ne zaveda bistva. In zato me čudi, da je ljudem za naravo tako malo mar – v bistvu jim potem ni mar za lastno prihodnost."
Nedavno je prejel priznanje za Naj prostovoljca leta 2023 v kategoriji nad 30 let, ki mu ga je podelila predsednica države Nataša Pirc Musar, in sicer zaradi izjemnega projekta, ko je okoli 330 mladostnikov odpeljal na Svetovni skavtski jamboree v Južno Korejo.
Kdaj ste se prvič srečali s taborjenjem? Kaj vas je pri tem najbolj navdušilo?
Na tabor sem prvič odšel v prvem razredu. Ne spomnim se kaj dosti, vem pa, da mi ni bilo preveč všeč in da nisem želel več iti. K sreči me je starejši brat, tudi sam dolgoletni tabornik, v osmem razredu kar sam prijavil na taborjenje in izkušnja je bila takrat povsem drugačna. Tako drugačna, da sem še vedno aktiven tabornik in mi je tak način življenja precej prirasel k srcu. Taborništvo mi je všeč, ker ponuja neskončne možnosti in praktično nima mej. Tu je vse mogoče, tu sem lahko preizkusil stvari, ki jih sicer ne bi nikoli.
Imate kakšno zanimivo anekdoto s taborjenja, ki bi jo delili z našimi bralci?
Taborništvo je res neke vrsta zdrava norost. Neškodljiva, ampak navihana. In dogodivščin je bilo kar precej, vse niti niso za v javnost. :) Morda se najprej spomnim na strašenje starejših taborečih, kar samo po sebi ni nič nenavadnega in bi to na nek način pričakovali. Je bilo pa to sredi tako hudega naliva in pozno ponoči, da ni nihče verjel, da bi bil kdo pripravljen biti zunaj, in so resnično mislili, da so divje svinje …
Je pa zanimivo, da v najlepših spominih ostanejo najtežje preizkušnje, ko recimo štiri dni hodiš z vso opremo po dežju, spiš na prostem pri ničli, ko v nalivu sredi tabora koplješ jarke, da voda ne bi zalila kuhinje in shrambe, in ko zavohaš, da se je prismodil ričet za sto ljudi. Ampak vedno se najde rešitev in pozitiven pogled na življenje je nekaj, kar pri taborništvu zagotovo usvojiš.
Danes ste po poklicu učitelj fizike na gimnaziji. Vam taborniško znanje pride prav tudi pri poučevanju?
Veščine nastopanja, iznajdljivost, improvizacija, delo z omejenimi viri, pripravljenost za pomoč drugim in timsko delo. Vse to so veščine, ki sem jih pridobil ali pa vsaj izdatno razvil skozi taborništvo in me spremljajo vsakodnevno. To je res šola za življenje, ki pride prav tako na delovnem mestu kot v vsakdanjih situacijah.
Po svoji prvotni naravi sem bil precej zadržan, sem pa skozi izkušnjo intenzivnega druženja in sodelovanja ugotovil, da ni nič narobe, če je človek v stiku z drugimi. Tudi dela z mladimi sem se naučil kot vodnik – na fakulteti tega ne dobiš. Pri tabornikih pa si na začetku srednje šole potisnjen med otroke, recimo deset tretješolcev, in obvladati, animirati ter pritegniti take publike ni lahko. Sploh po pouku, ko so že utrujeni, naveličani "avtoritet" in bi radi samo še malo noreli.
To je kar dobra preizkušnja, in čeprav se marsikomu zdi, da je to res težko in mu ne gre, na koncu ugotoviš, da smo se vsi imeli fino in se veliko naučili. Tako udeleženci kot vodniki. Prostora za tako eksperimentiranje, preizkušanje metod in učenje z delom v formalnem izobraževanju ni.
Katerim veščinam, ki bodo mladim koristile tudi pozneje v življenju, dajete pri svojem pouku več poudarka?
Kar si želim, je dober odnos. To, da smo drug drugemu ljudje. In večina dijakov razume, kaj to pomeni – ne nazadnje lahko s pozicije moči v vsaki "vojni" zmagam, ampak te pozicije res ne želim izkoriščati. Verjamem, da smo ljudje razumna bitja in da lepa beseda lepo mesto najde. Če bodo mladi razumeli, da je biti človek vrednota, bom lažje spregledal, da so morda pozabili enačbo za silo trenja. Tisto, kar učitelji radi pozabljamo, pa je to, da imajo dijaki vsak dan na urniku recimo sedem različnih predmetov in da ne morejo biti ves čas popolnoma zbrani. Najstniki so. :)
Včasih je treba tudi malo pogledati skozi prste in poskušati narediti največ, kar v dani situaciji lahko, četudi to morda ne bo vse tisto, kar smo pred uro načrtovali. Kajti povsem enako se zgodi na konferencah in sestankih učiteljev. Gledamo v telefone, ne poslušamo, ker smo utrujeni, "špricamo" sestanke, ker so nam nezanimivi. Od dijakov pa vse to pričakujemo vsak dan, vsako uro. Se razume, neka osnovna pravila morajo biti, ampak biti moramo pa tudi ljudje.
Na kakšen način skušate fiziko približati učencem, ki se nad tem področjem ne navdušujejo ravno?
Ljudje smo različni in povsem razumljivo je, da ne morejo biti vsem všeč iste stvari. To je treba sprejeti in podpirati dijake na področjih, kjer so močni. Pouk poskušam narediti kar se da zanimiv s primeri iz življenja, poskusi, zanimivostmi, prikazom uporabnosti, delom v skupinah … Večinoma so odzivi kar dobri. Je pa jasno in že statistika pravi, da čisto vsem ne more biti všeč ne fizika ne učitelj.
Kar pa pogrešam, je nekaj več kritičnosti dijakov. Oziroma tega da bi izrazili svoje mnenje, četudi učitelju ne bo všeč. Seveda na vljuden in civiliziran način. Meni bi zelo prav prišlo, da bi od dijakov dobil informacijo, kaj bi lahko spremenil, da bi bil pouk boljši: več rešenih nalog na tablo, počasnejša obravnava snovi, bolj podrobna obravnava, več dela v skupinah. Kljub raznim anketam in odprtem odnosu tega dobim zelo malo.
Okoli 330 mladih ste odpeljali v Južno Korejo na Svetovni skavtski jamboree. Kakšno priložnost in izkušnjo mladi dobijo tam?
To je posebna dogodivščina in je težko opisati, kaj mladi odnesejo. Vsekakor veliko, kar priča tudi 30 strani zahval, ki so jih poslali starši samoiniciativno. Od druženj na srečanjih v Sloveniji, načrtovanja, življenja z drugimi, spoznavanja tujih kultur, kjer ugotovimo, da smo si zelo različni, a po svoje enaki, ko lahko vsi skupaj ne glede na osebne okoliščine plešemo na koncertu, povabimo na večerjo ljudi z druge strani zemeljske oble, se pogovarjamo v sto jezikih. To je težko opisati, če ne doživiš. Je bila pa glavnina zahval staršev na račun mnogo večje samostojnosti in izboljšane samopodobe udeležencev, tako da je zagotovo nekaj na tem.
Kako zahtevno je bilo organizirati tako velik projekt? S katerimi izzivi ste se srečali?
Izzivov je bilo kar precej, a ker smo načrtovali odpravo tri leta, smo lahko marsikaj predvideli in se pripravili. Na koncu smo vse skupaj izpeljali odlično, za kar gre zahvala celotni ekipi. Tak projekt zagotovo ni delo enega človeka, ampak zelo široke ekipe vodstva odprave, vodnikov in podpornega osebja. Vsak je pomemben in če vsak opravi svoj del naloge in doda en košček v sestavljanko, potem ni težav. Pomembno pa je, da se na ekipo lahko zaneseš. Odgovornosti v današnjem svetu manjka in res je enostavno, če delaš v angažiranem in odgovornem kolektivu.
Slišala sem, da ste že v srednji šoli radi prevzeli odgovornost in planiranje, saj ste vsako leto organizirali končni izlet v Lucijo. Kakšne spomine imate na tiste čase?
Bili smo super razred in vedno sem se počutil odlično! Precej je bilo angažiranih sošolcev, ki so vodili razredni bančni račun s prihranki, organizirali piknike in novoletna druženja, pa ponovna srečanja po koncu gimnazije … Še danes se skoraj vsako leto srečamo z razredom na večerji. Zato smo se tudi šli take stvari, zaradi katerih so nas drugi gledali postrani, ampak nam hkrati tudi zavidali.
Čeprav smo bili večkrat precej slabo organizirani in nismo imeli pretirano veliko denarja, smo se vseeno znašli, pa čeprav smo zapustili avtobus na napačni postaji in smo morali kakšno uro z vso opremo hoditi po soncu. Na koncu smo se vedno imeli super in z veseljem se spominjam srednje šole. Takrat se nam je sicer zdelo vse hudo, naporno in nepravično. Pozneje pa ugotoviš, da je to res lepo obdobje v življenju.
Nekaj sošolcev ste celo prepričali, da postanejo taborniki …
Velike stvari, še posebej če temeljijo na prostovoljstvu, se lahko zgodijo le v dobri družbi. In to je ključ do uspeha – z dobro ekipo je vse mogoče in ni mej. In pri tabornikih dobre družbe ni nikoli manjkalo.
V prostovoljstvo vlagate ogromno svojega časa. Kako usklajujete zasebno življenje, delo in vse prostovoljske aktivnosti?
Aktivnosti imam kar dosti in včasih se česa tudi ne morem udeležiti, čeprav bi se rad. Če človek počne stvari, ki so mu v veselje, potem ni težko. In jaz res rad počnem vse stvari, ki jih počnem: od poučevanja do prostovoljskih aktivnosti. V bistvu je samo stvar osebne odločitve, čemu namenjaš čas in energijo.
Meni se zdi zelo neproduktivno, da bi doma predolgo ležal na kavču in gledal filme, zato raje počnem kaj drugega, kjer lahko dosežem male in včasih tudi velike zmage, kar mi da dodatno energijo.
Sem pa ugotovil, da moram biti stalno v pogonu in iskanju novih izzivov. Ko nekaj postane zgolj rutina, je težko. V vsem mojem delu je pa zelo veliko kreativnosti, postavljanja izzivov, iskanja izboljšav, napredka, sodelovanja z vedno novimi ljudmi. No, pa spim tudi bolj malo, včasih premalo. 😊
Biti prostovoljec je lepo, ker …
… je enostavno lepo. Težko je opisati, kaj človeka vleče, ampak kdor je izkusil prostovoljstvo v svojem bistvu, to nekako začuti. Tudi jaz se včasih vprašam, ko gledam mlade prostovoljce, dijake in študente, ki žrtvujejo počitnice zato, da načrtujejo tabor, izvajajo program po cel dan in pridejo domov mnogokrat do konca izmučeni, kaj jih (nas) žene. Mi pa to da upanje, da kot družba še nismo povsem zavozili. Še več, poglejte na primer prostovoljne gasilce, pa gorske reševalce in mnoge druge podobne prostovoljce. Oni celo tvegajo življenje za prostovoljsko poslanstvo, ki ga čutijo.
Zagotovo dobiš nekaj nazaj, ampak je težko ubesediti, kaj. Morda osebno zadovoljstvo, občutek koristnosti, veselje in zahvale soljudi, občutek, da nekaj daješ družbi. Najlažje boste razumeli, če poskusite.
