separateurCreated with Sketch.

“Niti en ravnatelj mi še ni rekel, da sem preveč nasmejana in da imam otroke preveč rada”

Sabina Kosmrl
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Darja Ovsenik - objavljeno 12/10/24
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Srčna učiteljica, ki verjame, da je šola lahko kraj prijetnega vzdušja in veselja

Sabina Košmrl je aktivna učiteljica, najbolj znana po večkrat ponatisnjeni knjigi Srčni učitelj, pisateljica, govorka, ustvarjalka spletnih tečajev in predvsem mama treh otrok. Skupni imenovalec vseh njenih življenjskih vlog pa je delovanje iz srca. Ljubezni pravzaprav.

Premore neverjetno veliko usmerjenosti v dobro in v to, kaj se da narediti, izboljšati, spremeniti pri nas samih. Deluje lahkotno in ljubeznivo, vedno s konkretno vzgojno rešitvijo v rokavu. A tudi njena pot od državne službe do samostojne podjetniške poti in nazaj do učiteljice, s skalami na poti njenega osebnega življenja, ko se je morala postaviti na noge kot mama samohranilka, je šla skozi trnje do zvezd.

Mame smo v družini pogosto kot policistke, ki hodijo naokrog z namrščenim čelom in kopico "ukazov". Kako se vi doma izogibate takšnemu vzdušju?
Večkrat jih vključim v opravila tako, da jim je všeč. Vprašam: Imate kakšno idejo, kaj bi skuhali za kosilo? Imamo pravilo, da se za mizo ne pogovarjamo o neprijetnih stvareh. Nekoč so bila moja stalna vprašanja: "Koliko imate naloge, kako je bilo v šoli …?" Sami so me vprašali: "Ali je to res potrebno še pri kosilu?" Sploh nisem imela ideje, kaj naj jih še vprašam, ker sem bila z mislimi že pri opravkih.

Ko smo uvedli to pravilo, sem bila čez dan avtomatsko bolj pozorna na lepe stvari, ki jih bom omenila pri kosilu. Danes jih vprašam, kaj je bilo v dnevu najlepšega ali smešnega. Ali pa tuhtamo, kaj bomo delali med počitnicami, kateri film bomo pogledali zvečer …

Kje se je oblikovala ta oseba, ki je ugotovila, da ima moč, da znotraj ustaljenih sistemov naredi stvari drugače?
Ne vem, od kod mi to, da sem se vedno znala požvižgati na sistem. Mogoče zato, ker je bilo že doma okolje, ki mi je sporočalo, da mi ne bo uspelo. Naj si ne domišljam, kdo da sem.

Pogovor, ki ga berete, je v celoti objavljen v jesenski izdaji revije Praznična

Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila. Prelistajte revijo!
Darja Ovsenik

Iz kljubovanja torej?
Razvila sem sistem "kaj pa ti veš?!". Spomnim se, da mi je mama rekla, da sem čudna. Rekla sem ji: "Nisem čudna, samo tebi se zdim taka." To, kako me vidijo drugi, me ne določa.

Nespodbudne okoliščine od doma sem znala obrniti v drugo smer, to me je samo še bolj podžgalo. Tudi to, ko sem opazovala starejše, ki so vedno preklinjali denar in hkrati stalno bili brez njega. Naučila sem se opazovati vzorce in sklenila, da se ne bom tako obnašala. Želim živeti obilje, svobodo in ne strahu, stresa.

Predvidevam, da je bila pot od teh sklepov do dejanj še dolga.
Seveda! Vmes je bilo hudo razočaranje, saj sem kot najstnica začela graditi vizijo, kako bom živela. Te sanje so me gnale, da sem se učila, kljub žurerski družbi nisem zašla na stranpoti. Zelo kmalu sem vedela, kaj hočem, in da moram za to tudi nekaj narediti.

Potem pa je prišel najbolj črn trenutek mojega materinstva, ko sem dobila otroke in si srčno želela biti drugačna mama, ampak vzorci znotraj mene so bili močnejši. Vklopili so se ravno v stiski. To, kar sem se zaklela, da ne bom nikoli rekla, sem rekla.

Otroci pritiskajo na naše rdeče gumbe in gremo v avtomatizem.
Tako je. Včasih mi je bilo tako hudo, ko sem z dojenčkom na rami hodila po stanovanju, starejša punčka pa je pritiskala na te gumbe. Moje telo je želelo zakričati, ponižati, udariti. Tega nisem želela narediti, zato sem, ne vem, zakaj, kar začela drdrati Oče naš, ki si v nebesih … To mi je bila mantra, mogoče bi bila to lahko druga misel, afirmacija, ne vem, zakaj, molitev.

Morda ste se v tistem trenutku čutili povezani le z Bogom …
Čutim se zelo povezano z Bogom. O tem mi je bilo sicer težko govoriti, ker doma nismo bili vzgajani v tem duhu. To plat mi je dala babica, ki me je vodila v cerkev. Ona me je naučila, da je Bog nekaj, kamor se lahko zatečem, kjer bom vedno sprejeta, slišana. Mogoče mi je to dala tudi izkušnja smrti.

Darja Ovsenik

Učite tudi mlade, da se znajo podpreti v tistih situacijah, ko jim gre vse na živce. Lahko poveste kakšen primer?
Mladi izjemno hitro dojamejo, kako postati opazovalec svojih misli in občutkov, in razumejo, da JAZ nisem moje misli ali moji občutki. Recimo: "Stresira me to, da moram v šolo. To mi gre res na živce." Lahko si rečemo: Ok, to je zdaj ta misel. Kako lahko na to pogledam drugače?

Ali lahko naštejem 10 razlogov za hvaležnost? Lahko smo hvaležni za prijatelje, starše, da babica ni več v bolnišnici, ne živimo v državi, kjer je vojna … Potem jim odleže, pomirijo se s situacijo. Še vedno jim gre šola na živce, ampak ni pa več tako hudega odpora do nje. Začnejo se počutiti bolje in celo življenje se jim zdi boljše.

Ko ugotovimo, da je najpomembnejše, da uredimo svoje čustveno stanje, bo vse okoli nas drugače. Koliko odraslih tega ne zna?! Običajno mislimo obratno: najprej moramo urediti vse okoli sebe, potem bo naše čustveno stanje dobro.

Kako s takim načinom razmišljanja funkcionirate znotraj šolskega sistema, ki ima svoje zakonitosti?
Niti en ravnatelj mi še ni rekel, da sem preveč sproščena, nasmejana in da imam otroke preveč rada. (smeh) Res poskrbim, da spustim bariere do otrok. Ko nas je strah, delujemo izza teh barier z avtoriteto in ločenostjo do "te podivjane drhali" in hočemo vzpostavljati red na silo. To otroci čutijo in ne gre.

V razredu se trudim, da sem pozorna predvsem na to, na kakšen način, in ne samo, kaj in koliko. Včasih ni njihov dan, poskušam jih začutiti in vprašati: "Zakaj ste danes tako razštelani?" Malo se pogovorimo, za to namenim 5 do 10 dragocenih minut v šolski uri in spustijo bariere. Ker če jih ne, lahko mečem vanje bisere, pa se bodo samo odbijali od njih.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija