Objave o dobrih delih na družbenih omrežjih so postale nekaj običajnega. Vsi smo že gotovo videli veliko prijateljev in družinskih članov, ki objavljajo svoje fotografije, na katerih darujejo kri ali oblačila, pomagajo beguncem ali živalim v zavetiščih. Drži, to je morda res navdihujoče – vsaj do neke mere.
Podbuda, da javno izkazujemo svoje nesebično ravnanje, izhaja iz dobrih namenov, toda navada pogostih tovrstnih objav lahko v veliki meri spodkoplje samo bistvo tega, kar naj bi človekoljubno dejanje predstavljalo.
Hannah Arendt v svojem delu Človeško stanje slikovito izrazi to miselnost:
"Dobra dejanja ne morejo nikomur delati družbe; pozabiti jih je treba v trenutku, ko so storjena, saj bi že spomin nanje uničil njihovo lastnost, da so 'dobra'."
Bistvo dobrega dejanja je njegova nesebičnost. Ko človek opravi dobro delo brez želje po priznanju, to ohrani svojo čistost in celovitost. V svetu družbenih omrežij pa lahko "naravna" želja po širjenju teh dejanj za všeček ali pohvalen komentar nehote izkrivlja njihovo pristnost.
Arendtova je zapisala: "Ko se dobrota pojavi odkrito, ni več dobrota, čeprav je morda še vedno koristna kot organizirana dobrodelnost ali dejanje solidarnosti."
Ko iščemo priznanje za svojo velikodušnost, preusmerimo pozornost s samega dejanja na svojo podobo, kar pa ogroža pristnega duha dobre volje.
Jezus je to povedal takole ...
Evangelij je glede tega premika jasen. V Evangeliju po Mateju (6,1) nas opozarja: "Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih."
Ta opomin poudarja pomen ponižnosti, celo skrivanja, ko gre za dobrodelnost. Resnična dobrota cveti v prikritosti; uspeva, kadar je neopažena, neizmerjena, celo pozabljena. Ko opozarjamo na svojo dobrohotnost, tvegamo, da se srčno dejanje spremeni v zgolj nastopaško človekoljubje in s tem oslabi lastno vrednost.
Poleg tega se bistvo anonimnosti pri darovanju odraža v evangeljskem stavku: "Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica."
"Skrivanje" dobrih del
Posledica tega je globoka: dobrota lahko obstaja le v primeru, če je ne zaznava nihče, niti mi sami. Kadar se med opravljanjem dobrega dela dejavno ukvarjamo s samopriznanjem, morda še vedno pozitivno prispevamo družbi, vendar izgubimo globoko bistvo tega, kar naj bi samo dejanje predstavljalo.
Nevarnosti pretiranih objav v digitalni dobi tako postanejo povsem jasne. Družbena omrežja sicer lahko osveščajo glede pomembnih vprašanj in spodbujajo skupinsko delovanje, obenem pa lahko močno izkrivijo namene naših dejanj. Da bi ohranili celovitost svojih dobrih del, moramo negovati navado dajanja v anonimnosti in ponižnosti. Le tako bomo lahko izvajali iskrena dobra dela, ki bodo globoko odmevala in pustila pristen pečat v svetu, ne pa bežne objave na družbenih omrežjih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
