Damjana Šmid je profesorica socialne pedagogike, delovna terapevtka in svetovalka, ki svoje več kot 35-letne delovne izkušnje deli na predavanjih, seminarjih in delavnicah po vrtcih in šolah. Nagovarja pedagoške delavce, pa tudi starše in otroke. Usposobljena je za vedenjske in čustvene izzive, odnose, komunikacijo in iskanje rešitev. Pravi, da ima probleme rada, ker verjame v njihove rešitve.
Ko spremljamo dogajanje na področju šolstva, se zdi, da vse razpada. V čem vidite največje izzive šole danes?
Izziv vidim v usklajevanju različnih interesov in pričakovanj. Problem pa v nekritičnem dodajanju vsebin predvsem zadnjih deset let. Pozabljamo, da so v šolskem sistemu bistveni otroci in mladostniki. Zdi se, da je zanje vse dobro. Bojim se, da je izbirčnost oziroma neka dobra selekcija, kaj jim bomo ponudili, že zdavnaj izginila in se nam zdi nujno, da ponudimo vse. Vprašajmo se, kaj zares potrebujejo.
V obstoječem šolskem sistemu pogrešam navadnost. Kot da rutina ni več cenjena, treba je delati tisoč in eno stvar, da se boš dokazal kot dober pedagog. S tem smo začeli pretiravati in mislim, da so otroci tako v vrtcu kot šoli že prenasičeni z vsebinami. Red, rutine, ritem in struktura so zame osnova. Ko to ustvarimo, lahko dodajamo različne vsebine, saj ne bomo povzročili kaosa. Če na kaos dodamo kaos, bo samo še več kaosa. Več nemira, več motečega vedenja.
Težave so večje, kadar je kolektiv neusklajen, s slabo klimo, ko pride do rivalstva, individualizma, ko se o problemih ne pogovarjamo več, ampak jih vsak rešuje po svoje.
Večina pedagoških delavcev dela dobro in vztraja pri ustvarjanju spodbudnega učnega in delovnega okolja. To je tisto, kar daje upanje na boljše. Mnogi opravljajo svoj poklic kot poslanstvo, puščajo sledi s svojim delom, z zgledom, z vrednotami, s postavljanjem meja, z ustvarjanjem dobrih odnosov, z učinkovito komunikacijo, z uvajanjem novih metod. Tisti učitelji, ki dobro delajo, so precej obremenjeni.
S kakšnimi zadregami se na vas najpogosteje obračajo starši in šolski delavci?
Razredi so večinoma preštevilčni in učni program je prenatrpan, kar posledično lahko pomeni, da je premalo časa za individualizacijo, diferenciacijo, za posebne potrebe učencev, za reševanje učnih in vzgojnih težav, za učenje socialnih veščin. Zmanjka časa za utrjevanje snovi, učenci imajo učne primanjkljaje in če napredujejo z nezadostnim znanjem, se težave samo stopnjujejo. Starši se pogosto ne strinjajo s ponavljanjem razreda ali s prešolanjem otroka v šolo s prilagojenim programom. Učenci tujci potrebujejo dodatno pozornost, saj se navajajo na novo okolje, učenje slovenskega jezika traja vsaj eno leto ali več. Srečujemo se s predsodki, ki nikakor ne sodijo v šolski prostor.
Potrebna je večja avtonomija učiteljev, da bi lahko dosledno izvajali ukrepe, uvajali učinkovite metode dela z učenci, ki motijo pouk, in imeli čas tudi za refleksijo, intervizijo ali supervizijo.
Starši se pogosto pritožujejo, da je domačih nalog oziroma šolskega dela preveč. Gre za izziv oblikovanja učnih strategij, za iskanje prave mere, tudi v dogovoru z učitelji, predvsem pa za iskanje vzrokov, kadar je otrok ali mladostnik za šolsko delo nemotiviran, pasiven, preobremenjen in kadar se pojavijo učne ter druge težave. Dogaja se, da so včasih tudi pričakovanja staršev prevelika, saj jih skrbi, kako in kje bo otrok nadaljeval šolanje, ali bo dosegel zadostno število točk. Vse skupaj postaja eno samo tekmovanje, kar pa za družbo ni najboljše.
Tako kot nismo navdušeni nad vzgojno zahtevnimi otroki in mladostniki, tudi nismo navdušeni nad zahtevnimi starši, ki posegajo v naše delo. Vendar menim, da nas eni in drugi spodbujajo k temu, da mogoče kakšno stvar naredimo drugače. Šola naj bi bila en velik prostor učenja in zorenja za učence, učitelje in starše.
Menim, da bi lahko stremeli k temu, da bi bilo pridobivanje znanja v osnovni šoli časovno omejeno od štiri do sedem ur na dan, odvisno od starosti otrok. Tako bi sprostili popoldanski prosti čas. Če sta pouk in učenje neke vrste služba, potem bi bil ta časovni okvir pravi. Zakaj bi to delo (učenje) potekalo še ob popoldnevih? Učenec, ki dopoldan opravi vse šolske obveznosti, sodeluje in dela, naj bi bil popoldan prost.
Za učenca, ki ni motiviran, noče ali ne zmore opravljati šolskih obveznosti, pa je treba iskati vzroke tega odklanjanja in mu pomagati. Bolj skrbno bo treba odmerjati domače naloge in šolsko delo, saj po eni strani pravimo, da je treba čuvati otroštvo, živeti družinske vrednote, po drugi strani pa otroke zelo zgodaj obremenimo s količino obveznosti, ki je pogosto ne zmorejo.
Zakaj bi dajali domače naloge za vikende, med prazniki, med počitnicami? Mar nismo rekli, da je to čas počitka, čas, ki ga zapolniš z drugimi stvarmi? S tega vidika nagovarjam učitelje, da predvsem pri predmetih, kjer učenci slabo delajo domače naloge, zadnjih 10 minut učne ure dajo možnost za pisanje domače naloge. Učenci so tega večinoma veseli. Na ta način bi spodbujali tudi vrstniško pomoč. Verjamem v preproste rešitve.
Pri starših veliko "vroče krvi" povzroči količina domače naloge, ki jo njihovi otroci dobijo v šoli, z argumentom, da tudi doma preveč delajo za šolo, po drugi strani pa otroke vpisujejo k številnim obšolskim dejavnostim. Mar si ta dva vidika ne nasprotujeta?
Težko bi rekla na splošno, ker bi lahko komu naredila krivico. Nekateri otroci so resnično vedoželjni, polni energije in dokler so obšolske dejavnosti nekaj, kar jih polni, radosti, motivira, so tudi smiselne. Navsezadnje je kdaj treba premagati tudi trenutke, ko se ti ne ljubi iti, pa vseeno greš. To je dolgoročno gledano dobra popotnica, ta trening vztrajnosti, da ne odnehaš. In da imaš nekaj, kar te sprosti.
Priporočam pa, da so šolske obveznosti pred tem narejene. Pisanje domačih nalog ob večerih, sploh za mlajše učence, ni priporočljivo. Otroci so po treningu in po ostalih obveznostih tudi utrujeni, zato lahko pride do težav.
Sama zagovarjam pristop, da naj bi imeli otroci prosta vsaj dva popoldneva na teden. Dobro je namreč, če doma pomagajo pri gospodinjskih opravilih, se naučijo kuhati, berejo, poskrbijo za psa in da je družina preprosto skupaj. Prosti čas si morajo znati zapolniti tudi sami, ne da bi jih kdo animiral, kar je dobra oprema, ki jo lahko daš otroku.
Veliko otrok prav v času pubertete, ko bi morali biti najbolj aktivni, opušča stvari. S tega vidika imam pomisleke, da so bili do takrat morda že prenasičeni z dejavnostmi. Nekateri se prej najdejo v neki dejavnosti, drugi preizkusijo zelo veliko različnih stvari, nekaterim pa je čisto v redu, ko so doma. Nič se mi ne zdi napačno, dokler to ne preraste v lenobo ali v škodljive navade, kot je pretirana uporaba telefona, računalnika, igranje igric.
V enem od zapisov na svoji strani ste zapisali, da vas toleranca do nasilja vsakič znova preseneti. Kaj opažate, v katerih pogledih "spuščamo standarde"?
Poglejmo na primer spletno nasilje. Z anonimnostjo na spletu se je meja "dovoljenega" zelo spustila. Napišeš lahko praktično karkoli. Pa tako preprosto bi lahko to preprečili, izboljšali – komentiranje je dovoljeno, če se prijaviš z imenom in priimkom, sicer pa ne. Koliko odraslih in mladine bi potem še komentiralo? Anonimnost je znižala standarde spletnega bontona. Predvsem moramo biti odrasli zgled z ničelno toleranco do nasilja. Otroci in mladostniki nas opazujejo in poslušajo.
Kaj če bi odgovornost najprej prevzeli odrasli? Če damo otroku telefon, prevzemimo še odgovornost za njegovo uporabo, naučimo ga varne rabe. Saj avta tudi ne vozijo, dokler ne dosežejo prave starosti, dokler ne opravijo izpita. Kar zadeva uporabo tehnike, smo precenili sposobnosti otrok in podcenili moč tehnike. Ne da otroci ne znajo uporabljati tehnike, pogosto jo uporabljajo v svojo škodo in v škodo vrstnikov. Niso pa zadosti stari, da bi za to prevzeli odgovornost?
Starši danes s ponosom pripovedujejo o tem, kako si znajo njihovi vrtčevski otroci sami nastaviti risanko na TV ali poiskati igrico na telefonu, medtem ko se na primer še ne znajo samostojno obleči in podobno. Kje lahko ob zgodnjem seznanjanju s tehnologijo pozneje nastanejo težave?
Tehnologija lahko naredi človeka brezosebnega, neprisotnega v prostoru in času. Enostavno lahko osebo na drugi strani ugasneš. Po drugi strani smo vsi ves čas dosegljivi, ne znamo odklopiti, kar veča stopnjo stresa. Če imaš otroka zares rad, mu daš telefon v roke minimalno in z nekim argumentom. Recimo, da se telefona z namenom zapolnjevanja časa poslužujemo res v skrajnih primerih, sploh pri predšolskem otroku.
Če se predšolski otrok že zgodaj navadi na uporabo telefona z namenom igranja igric, gledanja posnetkov in podobno, bo po vsej verjetnosti stopnjeval čas uporabe iz leta v leto. Če torej zamaknemo dostop do naprav, ki so kradljivci časa in družinskega življenja, ima gotovo več od otroštva. Tudi ko damo otroku po 10. letu njegov prvi telefon, mu nikakor ne dajmo pametnega telefona.
Pri predšolskem otroku bi morala biti uporaba telefona minimalna, recimo 15 minut na dan. Namesto tega dajmo otrokom veliko pravljic, doživetij, skupnega druženja, sodelovanja pri opravljanju gospodinjskih opravil. Tudi za odrasle obstaja precej dobrih nasvetov glede zmerne rabe tehnologije. Komu dajemo prednost, otroku ali telefonu?
Kako pa je z otroki, ki imajo učne težave – bi morali na področjih, ki jim ne gredo dobro, vaditi še več?
Tovrstna pomoč naj bi bila vpeta v življenje. Kjerkoli se lahko nečesa nauči, okrepi neko spretnost – združimo to z igro, gibanjem, delom. Fino motoriko lahko uri tudi doma med pripravo solate ali lupljenjem mandarine.
Dostikrat se fokusiramo na otrokove primanjkljaje, pozabimo pa na njegova močna področja. Lahko celo toliko delamo na šibkih točkah, da močna področja počasi izginejo in mu to povzroča veliko stisko, ker nikoli ne doseže takšnega nivoja, kot ga njegovi vrstniki že v osnovi. Če zanemarimo njegove interese, tudi sam pozabi na vse tisto, kjer je močan. Pripeljati jih moramo do tega, da jim bo cilj dosegljiv in bodo v dejavnosti videli smisel. Če ne vidiš smisla, pač ne boš motiviran.