Oče meništva, ki je razdal vse imetje in zaživel v tišini

Anton je že od otroštva ostajal zvest svojemu domu ni ga ni nikoli zapuščal. Tudi izobrazbi se je odpovedal, da bi živel v miru, preprostosti in pokorščini staršem. Zadovoljen je bil s tem, kar je imel, in ni iskal ničesar drugega.

Še pred dopolnjenim dvajsetim letom so mu umrli starši in podedoval je vse njihovo premoženje. Ostala mu je še sestra, za katero je moral poskrbeti.

Nekega dne se je odpravil v cerkev. Po poti je premišljeval, kako so Jezusovi učenci pustili vse in odšli za njim ter kakšna nagrada čaka v nebesih tiste, ki bodo tako delali.

Ko je vstopil, je duhovnik ravno bral iz Matejevega Evangelija: "Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih," (Mt 19,21). Te besede so bile odgovor na njegova razmišljanja.

Nemudoma se je vrnil domov in razdal vse, kar je imel. Sestro je zaupal v varstvo devicam, sam pa se je odselil na rob vasi, kjer je živel v tišini in zbranosti.

Da bi se naučil askeze, je obiskoval druge samotarje. Natančno je opazoval njihove lastnosti. Spoznal je, da je eden izurjen v budnosti, drugi v molitvi, tretji v prijaznosti in potrpežljivosti … od njih se je vračal v svoje bivališče, kjer se je nato uril v posameznih krepostih.

V vsem dobrem pa ni manjkalo hudega. Ko je hudič videl Antonovo gorečnost in odločnost, ga je na vsak način hotel odvrniti od izbrane poti. Preizkušal ga je na vse mogoče načine. Med drugim se mu je prikazoval kot zapeljiva ženska ali kot mikavno imetje.

Vendar je bil hudobec vedno znova poražen, saj se je sveti Anton z vso vero opiral na Boga in vselej goreče molil. Sčasoma se je v askezi in duhovnem boju tako izuril, da je postal velik učitelj duhovnega življenja.

Ljudje so kmalu spoznali njegovo svetost. Vedno pogosteje so ga obiskovali, iskali njegov nasvet, prosili za molitev. Anton je vse sprejel, poslušal, opogumljal, po molitvi ozdravljal in osvobajal. Postal je tako oblegan, da je nekega dne odšel.

Nekoliko globlje v puščavi je našel novo bivališče, ki je bilo že dalj časa zapuščeno. Vanj so se naselile kače, ki so se, ko je vstopil, razbežale in kraj prepustile Antonu. Za sabo je zapahnil vrata in na tem kraju ostal 20 let.

Vendar tudi tam ni imel miru. Ljudje so ga kmalu spet našli in noč in dan prihajali k njemu. Da bi ostal skrit, je z njimi govoril kar skozi zaprta vrata. Nekega dne pa je na vrata prišla velika množica. Na silo so jih odpahnili in tako se je končala Antonova samota.

Pridružili so se mu še drugi menihi in njegova slava se je razširila daleč naokrog. Zbal se je, da se bo prevzel in da ga bodo imeli za boljšega, kot je bil. Tako je znova pobegnil. S skupino Arabcev, ki so se odpravljali iz Egipta v Arabijo, je po treh dneh potovanja po puščavi zagledal goro. Po navdihu se je naselil na njej. A tudi tam ni ostal sam.

Mnogi so se odpravili na dolgo in nevarno pot, da bi ga srečali. Nekateri so na poti celo umrli. Na nevarno potovanje pa niso šli samo verniki, temveč so se k njemu večkrat odpravili tudi filozofi, da bi preizkušali in osmešili "tega nepoučenega čudaka". Toda njihovo prizadevanje je bilo zaman – vedno znova so odšli osramočeni.

Antonova gora je kmalu postala dom puščavnikov. Sveti Anton je umrl v visoki starosti in svojim bratom naročil, naj nikomur ne povejo za njegov grob. Antonov nauk še vedno močno odmeva in navdihuje, toda poraja se vprašanje, ali je puščavništvo danes sploh še mogoče.