Sveto Goro, Marijino Celje nad Kanalom in Staro Goro nad Čedadom povezuje 34 kilometrov dolga Pot treh svetišč. Dobri hodci jo prehodijo v enem dnevu, zatakne pa se pri logistiki.
Če nimamo prevoza do izhodišča ali nočemo prespati in pešačiti nazaj, jo je bolje razdeliti na dva dela. Tako enkrat poromamo do Svete Gore, drugič do Stare Gore, obakrat pa na začetku obiščemo Marijino Celje.
Pot treh svetišč nam v prvem delu ponuja dve možnosti: od Svete Gore do Marijinega Celja gremo lahko prek Deskel ali Kanala. Zato si lahko za romanje do Svete Gore zamislimo krožno pot z začetkom v Kanalu.
Pri mostu v Kanalu gremo skozi podvoz na drugo stran železniške proge. Planinski kažipot nas vabi v levo mimo manjšega parkirišča, mi pa krenemo – čeprav ne vidimo oznak za sicer večinoma dobro označeno Pot treh svetišč – v nasprotno smer proti Ligu.
Čez dobrega pol kilometra nas rumen kažipot usmeri v park Pečno, kjer se mimo različnih skulptur vzpnemo do kapelice. Ko si z višine ogledamo Kanal, nadaljujemo mimo vasice Čolnica (14 prebivalcev) do Marijinega Celja.
Tam je že v 14. stoletju stala cerkvica sv. Zenona, v drugi polovici 18. stoletja pa so zgradili svetišče z dvema zvonikoma. V letih od 1786 do 1793 in od 1915 do 1928 je prevzelo romarsko vlogo Svete Gore, saj je bila tamkajšnja cerkev opuščena oziroma porušena.
Z Marijinega Celja ne nadaljujemo proti Stari Gori, temveč po asfaltni cesti proti Koradi. Malo naprej od kraja, kjer se nam pridruži planinska pot iz Kanala, zavijemo do cerkve sv. Jakoba nad Debenjem, ki jo zgodovinski viri omenjajo že v 14. stoletju. Od nje lepo vidimo Marijino Celje in Lig (133 prebivalcev), Matajur in Bohinjsko-Tolminsko gorovje ter Sveto Goro, ki pa je še precej daleč.
Z razglednega hriba se spustimo do ceste in potem proti vasi Kamenca nad Ložicami, v kateri po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije ne živi nihče. Iz nje gremo mimo cerkve sv. Mateja, ki je bila med prvo svetovno vojno porušena, do vasi Goljevica (33 prebivalcev) in skozi gozd navzdol v Deskle (1.138 prebivalcev).
Na drugi strani naselja ne nadaljujemo ob potoku, ampak desno navkreber. Če ne zgrešimo tega odcepa, prispemo do cerkve sv. Kvirina na Paljevem, ki so jo zgradili leta 1513. Za njo nas čaka dolg vzpon po samotni gozdni cesti in kolovozu. Ko končno prispemo do razpotja, se čez travnik zavihtimo na drugo stran hriba.
Potem se znova zagrizemo v klanec in prisopihamo na Sveto Goro. Tamkajšnja cerkev je sredi popoldneva skoraj prazna, vendar je v njej ves svet: s seboj smo namreč prinesli množico misli in ljudi, ki napolnjujejo naš vsakdan.
S Svete Gore se vrnemo do razpotja severovzhodno od Vodic. Od tam nadaljujemo daleč na sever mimo Kuka in Jelenka do asfaltne ceste nad vasjo Morsko. Po njej gremo do poldrugi kilometer oddaljenega ovinka, kjer že v temi prestopimo na gozdno pot proti Kanalu.
Krožna pot od Kanala do Svete Gore in nazaj je dolga in naporna. Poleti je vroča, jeseni nas na njej lovi noč, a enkrat je vredno poromati po njej.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 40.