Saša Kelhar je poročena 15 let in je mama petih otrok, dveh fantov, ki sta v devetem in sedmem razredu, ter treh deklic, starejši dve obiskujeta peti in tretji razred, najmlajša pa je še v vrtcu.
Je profesorica matematike na Gimnaziji Želimlje, poleg tega pa soustvarja spletni matematični učbenik za samostojno učenje, v domači župniji pomaga pri vodenju verouka, ko pa ji ostane kaj prostega časa, rada bere, pleza, se sprehaja in igra odbojko.
Ste mama petih otrok. Kako je videti vaša družinska dinamika?
Oba imava službi, ki nama omogočata, da sva veliko doma. Na gimnaziji poučujem tri dni na teden, pomagam tudi pri izobraževanju odraslih, nudim učno pomoč in pripravljam spletni matematični učbenik.
Mož ima doma podjetje in zato so otroci redko v prazni hiši. Zdi se mi, da smo veliko skupaj. Dinamika med otroki je podobna različnim filmskih žanrom, ki se včasih spreminjajo iz minute v minuto, na splošno pa se razumejo med seboj. Mislim, da se bodo vsi naučili sobivati v skupnosti, prilagajati se in biti pozorni na druge.
Vključeni smo v župnijo, otroci so ministranti, pevke, hodijo na oratorij, starejši je ravno postal pomočnik animatorjev. Res sem vesela in hvaležna, da se v teh krogih dobro počutijo in sami izrazijo željo, da bi bili vključeni. Radi romamo v Medžugorje, obiskali smo ga že kar nekajkrat in se o tem veliko pogovarjamo.
Predvsem nama je pomembno, da nobena od tem ni tabu in da vidijo, da se je ne glede na težavo treba o njej pogovoriti in postane lažje. To seveda ne pomeni, da doma ni borb in vsi pogovori lepo stečejo ... ampak se trudimo. 😉
S kakšnimi izzivi pa se na primer trenutno soočate?
V zakonu so izzivi, ko nimaš časa drug za drugega. V teoriji vsi dobro vemo, da bi moral biti Bog na prvem mestu, na drugem zakon in šele potem otroci. Velikokrat pa se zgodi, da so otroci na prvem mestu, ker moraš za vse poskrbeti, potrebujejo pomoč pri učenju, pogovor, pozornost … Pri petih otrocih je to neskončen krog, se pa vseeno trudimo doseči, da so otroci čim bolj samostojni, in upam, da nam uspeva.
Velikokrat se zgodi, da sva midva na zadnjem mestu, še posebej zdaj, ko sem spet v službi. Moram se pripraviti na pouk in poskrbeti za otroke, prevoze na treninge ipd., to pa se lahko začne hitro poznati pri zakonskem odnosu. Zato poskušava zdaj redno hoditi na sprehode, kjer se lahko pogovoriva o sprotnih stvareh. Delava na odnosu, kolikor lahko, izkoristiva čas, ko sva skupaj, vzameva si čas za kavico …
Seveda pride tudi do izzivov pri vzgoji. S svojimi otroki se poskušava ogromno pogovarjati in izpostaviti želiva vse tematike, od vere, telefonov, družbenih omrežij do spolnosti, novih ideologij in odvisnosti. Svet ponuja dobro in slabo in želiva, da se otroci zavedajo posledic svojih odločitev in da bi se znali dobro odločati v življenju.
Na koncu prideš do tega, da je za otroke treba veliko moliti, jih dnevno izročati Bogu v varstvo in jim tudi zaupati, da se bodo znali postaviti zase in ceniti prave vrednote.
So vas otroci naučili kakih lekcij, ki vam lahko pomagajo na poklicni poti in pri delu z otroki in mladimi?
Predvsem me učijo samokontrole in potrpežljivosti, da ne vzkipim prehitro. Učijo me tudi iskrenosti, saj zelo hitro vidijo, ko delaš drugače, kot govoriš, težko jih preslepiš. To velja tako v službi kot doma.
Učijo me tudi tega, da ni treba biti popoln. Tudi v razredu, ko se v isti uri že tretjič zmotim pri računu na tabli in mi je res že neprijetno, vidim v očeh razumevanje. Upam pa, da tudi oni vidijo razumevanje z moje strani, ko ne znajo ali ne zmorejo vsega.
Kaj vas je motiviralo, da ste se odločili za poučevanje in delo z mladimi?
V resnici sem hotela biti marsikaj. Najprej sem hotela študirati psihologijo, mislim, da je bilo to predvsem zaradi tega, ker sem hotela sama razrešiti svojo preteklost in težje trenutke življenja.
Ko sem ugotovila, da to ni prava smer, sem razmišljala, kaj me sploh zanima, in tako sem se odločila za študij matematike. Sicer pa sem kot kot študentka vodila oratorij, zdi se mi, da sem od nekdaj rada bila med mladimi. Zanimivo je videti, kako razmišljajo, kako se soočajo s težavami, kaj jim je pomembno in kaj ne, ko še razvijajo in utrjujejo svoje vrednote in pot življenja.
Matematika veliko učencem predstavlja hud stres. Kako nagovorite dijake, za katere veste, da jim vaš predmet ne gre tako, kot bi si oni morda želeli?
Mislim, da je tu zelo pomemben moj zgled. Želim, da vidijo, da matematika ni nekaj strašnega in da je lahko zanimiva in morda tudi zabavna, če se je ne bojiš. In seveda, da poslušaš in sproti z domačim delom nadgrajuješ znanje.
Pomembno je, da si vzamem dovolj časa v trenutkih, ko kaj ni jasno. Če bodo videli, da je matematika všeč meni in jo ne "odpredavam, ker moram", jim bo gotovo nekoliko lažje in bolj zanimivo. To, kar se učimo, poskušam narediti tudi čim bolj uporabno. Povem jim, da bodo v življenju naleteli na veliko težav in ovir, ki bodo čisto unikatne in nepoznane. Tam ne bo deloval način, da na pamet veš, da je 3 plus 2 enako 5.
Pomembno je, da znamo reševati probleme z neko logiko in po smiselnih korakih. Treba se bo vprašati, kaj lahko naredimo z znanjem in izkušnjami, ki jih imamo – tako kot pri kompleksnih matematičnih nalogah.
Letos sem hvaležna, ker imam manjši obseg dela v šoli in se lahko načrtovanju dela in dijakom bolj posvetim, jih bolje spoznam, lažje se ustvarja klima v razredu, opazuje napredek pri znanju. Več misli posvetim temu, na kakšen način jim pomagati do boljšega znanja.
Dijaki pravijo, da čutijo, da mi ni lahko deliti negativnih ocen. Res mi ni vseeno, sploh če vidiš, da se dijak res trudi. Ima pa negativna ocena občasno tudi vzgojni moment. Jim pa seveda rada povem, da se da oceno popraviti (beri: znanje izboljšati) in da se sčasoma vse uredi.
Rada bi jih tudi naučila, da se ne smejo bati svojih napak in jih hitro zradirati z lista ali iz življenja ... ampak se morajo iz njih nekaj naučiti.
Zdi se, da so velikokrat za te blokade krivi starši in njihov odnos do ocen. Zakaj so pričakovanja staršev lahko večkrat ovira kot dobra spodbuda?
Sploh pri individualni pomoči vidiš res veliko zanimivih situacij, kjer niti ni problem matematika. Verjetno podobno velja tudi za kakšen drug predmet. Tudi pri pouku ali pri individualnem pogovoru, učni pomoči so se nekaterim dijakom tresle roke zaradi strahu. Pred matematiko? Pred neuspehom? Razočaranjem? Pričakovanji?
Veliko staršev sem slišala reči, da se opravičujejo, ker njihov otrok ne zna, in da je tudi njim matematika predstavljala nočno moro. Seveda se to prenese tudi na otroka, če posluša starše, ki ima slabe izkušnje z matematiko.
Problem so tudi pričakovanja staršev, ki posledično svoje otroke spravljajo v hudo stisko. Spomnim se dijakinje, ki je prišla k meni po matematično pomoč in kmalu sva ugotovili, da moje pomoči ne potrebuje, saj ima znanje dobro utrjeno.
In ko sva se začeli pogovarjati o izvoru slabih ocen, sva ugotovili, da jo med testom ohromi strah pred slabo oceno, ki jo bo prinesla staršem in ne bo izpolnila njihovih pričakovanj. Tukaj sploh ni bila problem matematika.
Starši se moramo zavedati, da ocene še zdaleč niso vse in niso zrcalo naših otrok. Zdi se mi tudi pomembno, da se naučimo prepoznati otrokov maksimum. Za nekega otroka je morda pridobljena "trojka" res velik uspeh, ker se je zanjo zelo boril in vložil veliko truda, da jo je dosegel.
Kdo drug pa morda sedi kako uro ali dve in dobi petico. Pomembno je, da od otroka dobimo informacijo, kaj mu je pomembno in kaj bi rad dosegel. Seveda pa ga moramo na ljubeč in primeren način spodbujati, naj se potrudi, kolikor se pač lahko, in mu povedati, da ocena ni vedno merilo.
Česa želite poleg znanja naučiti svoje dijake?
Želim jih naučiti, da bi matematiko videli kot močno orodje, zaradi katerega je življenje lažje. To, kar se mi učimo, so le osnove, iz katerih so potem sestavljene mnogo večje strukture, na katerih je zgrajena tehnologija.
Spodbujam iskrenost in poštenost. Veliko raje vidim, da do mene pride dijak in reče: "Nisem se učil, slabo mi je šlo, se opravičujem," kot pa da se skriva za izkrivljenimi izgovori. S tem, da se vsi potrudimo, kolikor se tisti trenutek lahko, rastejo naše spoštovanje drug do drugega in se gradijo odnosi med nami. S tem pokažemo tudi, da nam ni vseeno drug za drugega.
Tudi pri ustvarjanju spletnega učbenika velikokrat naredim križ in rečem: "Naj ima tisti, ki se bo z njim učil, blagoslov, da mu bo uspelo in se mu delo obrestuje." Matematika ni tisto, kar nas bo pripeljalo do nebes, je pa trud tisti, ki nas gradi in pomaga, da nekaj naredimo iz svojega življenja.
Neprestano, tako doma kot v službi, ste v stiku z otroki oziroma mladimi. Kje črpate energijo, da lahko usklajujete materinsko vlogo in delo z otroki?
Rada berem knjige, trenutno mi je zelo pri srcu knjiga Marie Valtorte – Evangelij, kakršen mi je bil razkrit. Skupaj radi pogledamo tudi serijo Izvoljeni (The Chosen). Iz tega, kar preberem in gledam, poskušam živeti. Imam tudi velik privilegij, da imamo v službi kapelo. Če imam prosto uro, grem rada tja v tišino ali k maši, ki jo imajo naši salezijanci. Se trudim, da je tudi rožni venec spremljevalec na moji poti.
Zavedam se, da sama ne zmorem vsega. Ko grem v razred (ali ko je pestro doma), in vem, da trenutki pred mano ne bodo med lažjimi, rečem: "Marija, pridi z mano, potrebujem dodatno roko." Čutim, da mi tiho pomaga in mi je hitro lažje. Morda se komu sliši smešno, ampak res jo rada prosim za pomoč in verjamem, da je z mano.
