separateurCreated with Sketch.

“Doletijo nas hude katastrofe, a najhujša bi bila, če bi si ljudje nehali deliti in pomagati”

Chimwemwe Nyambose Ndhlovu
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Katarina Berden - objavljeno 26/10/24
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
"Želela sem biti zgled deklicam in ženam in jih spodbuditi, naj se šolajo, da bodo lahko postale samostojne"

Chimwemwe Nyambose Ndhlovu je nacionalna koordinatorica Karitas v Malaviju. Je specialistka za prehransko varnost, je članica sveta Caritas Afrika in zato zelo dobro pozna situacijo po vseh afriških državah. Nekoč je delala pri organizaciji za preprečevanje samomorov, nato pa se je pridružila Karitas. Še posebej se osredotoča na pomoč mladim in ženskam iz najbolj revnih okolij.

Malavi se že nekaj let spopada s hudo lakoto in naravnimi katastrofami, kot so cikloni in huda suša. Gospa Chimwemwe je v dneh, ko je obiskala Slovenijo, da bi ozaveščala o stanju v Malaviju, prijazno pristala na naše povabilo in spregovorila o težkih razmerah, ki vladajo v tej afriški državi.

Chimwemwe Nyambose Ndhlovu

Kdaj ste začutili, da želite svoje življenje posvetiti sočloveku v stiski? Je na to vplivala tudi izkušnja odraščanja v enostarševski družini?
Moja preteklost je gotovo vplivala na mojo veliko željo po dobrodelnosti. Ker sem živela z mamo, ki je bila samohranilka, sem se veliko naučila o življenju, saj smo se doma soočali z veliko različnimi izzivi in videla sem mamo, kako se je morala boriti, da nas je preživljala.

Spomnim se, da sem mami že kot deklica rekla, da ji bom nekega dne lahko pomagala in tudi jaz podprla njo in tudi vse ostale ženske, ki se soočajo s podobnimi izzivi. Zame je bila to velika motivacija za učenje in redno šolanje. Vedela sem, da želim po opravljenem šolanju vrniti skupnosti vse, kar je storila zame. Želela sem biti zgled deklicam in ženam in jih spodbuditi, naj se šolajo, da bodo lahko postale samostojne.

Chimwemwe Nyambose Ndhlovu

Kakšen je vsakdanjik povprečnega prebivalca Malavija (takšnega, ki ne potrebuje pomoči) in kakšen je vsakdanjik tistih, ki potrebujejo pomoč?
Skoraj vsak prebivalec Malavija potrebuje neko vrsto pomoči, saj so pri nas razmere zelo težke. Tisti, ki živijo v mestu, so nekoliko na boljšem, saj imajo dostop do elektrike in vode ter zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, čeprav to ne velja za vse.

Povsem drugače je za tiste, ki ne živijo v mestih, takih je približno 80 odstotkov Malavijcev. Ti živijo v ruralnih predelih in velikokrat nimajo dostopa do pitne vode, hrane, elektrike, kaj šele do izobraževalnih in zdravstvenih ustanov.

Ženske in deklice morajo vstajati zgodaj zjutraj, na primer ob štirih, nekatere celo ob treh, in hoditi do območij s pitno vodo, da jo lahko prinesejo v svoje domove. Voda je pri nas namreč dostikrat okužena, včasih tudi zaradi ciklonov in poplav, ki nas doletijo. Ko prinesejo vodo, morajo priskrbeti drva, kar tudi ni samoumevno in blizu, saj je bilo veliko dreves že posekanih.

Drva so pomembna, saj brez njih ne morejo pripraviti hrane, če jo seveda sploh imajo. Malavi se trenutno spopada s hudo lakoto, veliko družin si je sploh ne more privoščiti. Ko ženske naberejo drva in pripravijo hrano, morajo pospraviti, pomiti posodo in oprati oblačila. Strojev pri nas ni. Nekateri gredo nato delat na polja, saj je Malavi zelo kmetijsko obarvana država, imamo veliko polj in manjših kmetij.

Tisti otroci, ki hodijo v šolo, morajo vse to opraviti že pred poukom. Tudi do šole mora večina otrok kar dolgo hoditi, nekateri več kilometrov. Zato pridejo otroci v šolo navadno že povsem izmučeni.

Koliko otrok pa sploh hodi redno v šolo?
So otroci, ki nikoli ne gredo v šolo. Imamo sicer zakon, da morajo vsi otroci hoditi v šolo, ampak to preprosto ni mogoče. Zaradi vseh ovir, ki sem jih omenila, nekateri otroci nimajo te možnosti. Kako naj gre otrok v šolo, če je močno podhranjen? Kako naj gre v šolo, če mora lačen hoditi več kot eno uro? Ne zmore. Zelo malo šol tudi zagotavlja ustrezno pomoč za otroke s posebnimi potrebami, zato ti velikokrat ne hodijo v šolo.

S kakšnimi stiskami se srečujete pri svojem delu? Od kod črpate moč za vztrajanje pri svojem poslanstvu?
Izzivov in stisk je mnogo. Prvi izziv je iskanje sredstev, saj smo ob pomanjkanju sredstev težje na voljo vsem, ki nas potrebujejo, težko tudi pridemo do njih, saj moramo skrbeti za ljudi po vsej deželi. Pomagajo nam cerkvene in vladne organizacije, a je kljub temu težko, še posebej, ko moramo doseči tiste, ki so na obrobju in težje dostopnih predelih.

Osebja je zelo malo, velikokrat se žal zgodi tudi to, da se prav naši sodelavci znajdejo v hudih stiskah. Izziv je tudi to, da smo velikokrat v stresnih situacijah, saj nas je premalo, potreb pa je mnogo.

Sama moč črpam predvsem v svoji vztrajnosti, ki sem jo razvila zaradi svoje preteklosti. Ker sem del Karitas, je moja naloga, da skrbim za tiste, ki potrebujejo našo pomoč. Moč mi daje tudi skupnost prostovoljcev.

Chimwemwe Nyambose Ndhlovu

In predstavljam si, da se nikoli ne konča, kajne?
Tako je, nikoli se ne konča. Ko pomagamo nekomu, se v stiski znajde kdo drug. Ko si opomoremo od ene katastrofe, se približa druga. Tako je bilo na primer, ko je pustošil ciklon Freddy in prizadel tudi veliko naših sodelavcev.

Enako velja za lakoto. Malavi je revna dežela, veliko ljudi je res revnih, vsak potrebuje našo pomoč. Veliko je lačnih, problem je tudi, da ljudje nimajo strehe nad glavo, saj so cikloni uničili ogromno prebivališč, tudi šol in zdravstvenih ustanov, ki so morale prenehati delovati.

Zato je še toliko bolj pomembno, da na pomoč priskočijo tudi ostale države. Kako vam pomaga Slovenija?
Praktično ves čas prosimo za pomoč, saj to, kar imamo sami, preprosto ni dovolj. Seveda se močno podpiramo med seboj, saj Afričani delujemo po principu razširjenih družin in verjamemo v skupnost. Skupnost si pomaga med seboj, a težava je v tem, da smo vsi v stiski.

Zato je za nas ključnega pomena, da nam ostale države priskočijo na pomoč. Slovenija je ena izmed držav, ki nam veliko pomaga, tudi sedaj v tej krizi z lakoto.

Kako sodelujete s Slovensko karitas in drugimi slovenskimi inštitucijami?
Vlada nam je pomagala blažiti posledice ciklona Freddy, ki nas je doletel pred časom. Sredstva, ki smo jih takrat prejeli, porabimo, da pomagamo najbolj prizadetim, da dobijo hrano, pitno vodo, pomagamo tudi tako, da delimo higiensko in sanitarno opremo. Slovenija nam je darovala tudi klor, da smo lahko očistili vodo. Slovenska karitas nam pomaga z denarnimi donacijami, da lahko pomagamo tistim, ki so najbolj prizadeti in jim nudimo hrano.

Na tem mestu bi se rada zahvalila Slovenski karitas in Ministrstvu za zunanje zadeve, pa tudi vsem Slovencem za vso pomoč in podporo, ki ju prejemamo od vas. Slovenci res veliko pomagate Malaviju in tudi drugim afriškim državam. Zelo smo hvaležni za to, molimo za vas in vas hkrati prosimo, da tudi vi še naprej molite za nas.

Ste pripravljeni pomagati?

Slovenska Karitas ves čas zbira sredstva za najrevnejše v Afriki. Veseli bodo vašega daru.

Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0214 0001 5556 761
Sklic: SI00 635
Namen: LAKOTA AFRIKA

Več informacij: jana.lampe@karitas.si, 031 344 481  

Pomoč Slovenske karitas v Malaviju po ciklonu Freddy

Od kod ljudje črpajo moč, da preživijo in se spopadejo s posledicami vseh katastrof, ki jih doletijo?
Ni lahko. Ko si v tako velikih težavah, veš samo to, da moraš preživeti. Katoliška cerkev poskuša pomagati in nuditi psihosocialno pomoč. Veliko ljudi se sooča s hudimi travmami, ker so videli umirati in umreti svoje ljubljene, videli so, kako jim je pred nosom odneslo posestva in prebivališča.

Moč črpajo tudi iz Božje besede, da dobijo upanje za prihodnost. V Malaviju je večina ljudi vernih, večinoma so katoličani, nekaj pa je tudi drugih ver, zato ljudem pomaga tudi vera, da ostanejo pokončni tudi v najhujših situacijah.

Kako katoličani sobivate z drugimi religijami in verami?
Za razliko od nekaterih drugih držav imamo glede tega res velik blagoslov, saj živimo in delujemo skupaj. Na vseh nivojih, tudi na nacionalnem, imamo medverske skupine, kjer se srečujejo predstavniki različnih ver in sodelujejo med seboj.

Seveda se včasih pojavijo konflikti, a veliko več je dobrega sobivanja. Karitas Malavi, ki je katoliška inštitucija, pomaga vsem prebivalcem, ne dela razlik. Kriterij za našo pomoč je stopnja prizadetosti družin in posameznikov, ne pa njihova vera.

Česa pa se domačini najbolj veselijo? Kaj je razlog za nasmeh na njihovih obrazih?
Trenutno je tako, da se najbolj razveselijo hrane in vode, saj je to najbolj osnovna potreba. Razveselijo se tudi denarja, saj vedo, da si s tem lahko kupijo hrano ali pa ponovno vzpostavijo svoje življenje in dejavnost, ki so jo opravljali.

Otroci se razveselijo možnosti, da gredo v šolo in se lahko izobražujejo. Zelo se razveselijo, ko dobijo šolske potrebščine in druge pripomočke za učenje.

Kakšna je vloga žensk v malavijski družbi? Omenili ste, da so ženske tiste, ki v večini skrbijo za to, da družine sploh preživijo.
Približno 52 odstotkov prebivalstva predstavljajo ženske. Naša kultura sloni na ženskah, saj naredimo praktično vse. Skrbimo za družino, delamo, skrbimo za skupnost, pomagamo tistim v stiski. Ženske prav tako pomagajo naravi, da si opomore po katastrofah, saj posajajo drevesa, skrbijo za drevesa in za okolje … Če ženske sodelujejo, je uspeh zagotovljen, saj so temu res predane.

Soočiti se morajo tudi s težkimi izzivi, nasiljem, samohranilstvom. V času ciklonov in poplav je veliko moških odšlo drugam in zapustilo svoje družine, tako so ženske ostale same z otroki.

Kaj lahko prebivalci Malavija naučijo Slovence ali še bolj splošno, prebivalce "Zahodnega sveta"?
Kakor mi je znano, veliko Evropejcev živi zelo individualistično življenje, ti in tvoje gospodinjstvo. V večini afriških družb pa živimo v skupnostih, verjamemo v razširjene družine. Živimo skupaj, skupaj se spopadamo s težavami in jih poskušamo rešiti. Kadar je najbolj težko, se obdamo z drugimi ljudmi, ki nam stojijo ob strani.

In zares si pomagamo, ko pride do najhujših situacij. Nihče nima veliko, nekateri nimajo praktično nič, a vseeno delijo tisto, kar imajo, in preživijo. Soočamo se s hudimi katastrofami, a najhujša katastrofa bi bila, če bi si ljudje nehali deliti in pomagati.

Ne soočamo se z osamljenostjo. Imamo ljudi, ki se soočajo z depresijo, ampak redko slišiš, da naš človek umre zaradi depresije, kot se to dogaja drugod po svetu. Slišim, da v Evropi prav osamljenost ubija ljudi. Mi se veliko pogovarjamo med seboj in skupaj jokamo.

Morda je to nasvet za vas: zanašajte se drug na drugega, podpirajte se in skrbite, da nihče ne bo osamljen. Kot pravijo – če težavo deliš, jo že na pol rešiš.

Kaj lahko vsak posameznik naredi za boljši svet?
Kristjani za začetek največ naredimo, če molimo drug za drugega in za mir po svetu, saj divja mnogo konfliktov. To je najbolj pomembna stvar.

In ljubimo se med seboj. Ker ko ljubiš, ne moreš škodovati. Tam, kjer so konflikti, ni ljubezni. Tretja stvar je, da si moramo pomagati med seboj in se podpirati, kot na primer Slovenci podpirate nas. Nikoli ne veš, kdo ti bo pomagal v prihodnosti. Svet se spreminja, vsepovsod se nekaj dogaja. Če bomo dobri drug do drugega, bomo ustvarili boljši svet.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija