Ali ste že kdaj pomislili na to, da je Jezus kar 30 od svojih 33 let na zemlji preživel "skrit" v osrčju svojega doma, medtem ko je javno deloval zgolj tri leta?
V teh "skritih" letih je naš Gospod delal, molil in sodeloval v občestvenem življenju kot sin, sosed, državljan in prijatelj. Kakšna pa so bila ta leta? In česa se lahko iz njih naučimo?
Iz njegovih besed v Svetem pismu lahko razberemo, da je moralo tesarsko delo predstavljati velik del njegovega življenja. Globoko je razumel svet dela, še posebej na področju tesarstva in gradbeništva: "Številne Jezusove prilike se dogajajo na gradbiščih. Koliko Jezusovih osebnih izkušenj se morda odraža v teh prilikah?"
Kot tesar je Jezus delal trdo, skrbno in natančno. Papež Frančišek opisuje, kako se je Jezus "učil tesarske obrti od sv. Jožefa v njegovi delavnici v Nazaretu ter z njim delil predanost, trud, zadovoljstvo in tudi težave slehernega dne".
Sv. Janez Pavel II. je zapisal, kako lahko iz spoznanja, da je Bog sam "večino let svojega življenja na zemlji posvetil ročnemu delu na mizarski delovni mizi", povzamemo zgovoren "evangelij dela".
Na podoben način večina izmed nas preživlja svoje dneve v "skritem delu", kakršnega je opravljal naš Gospod. Kako lahko njegov zgled usmerja naše vsakdanje delo?
Nekaj poudarkov, ki se jih lahko naučimo iz Jezusovih skritih let in jih uporabimo pri svojem vsakdanjem delu:
1NAŠE DELO JE LAHKO NAŠA POT K SVETOSTI
V Katekizmu beremo: "Delo more biti sredstvo posvečevanja in oživljanja zemeljskih stvarnosti v Kristusovem Duhu." (2427)
Sv. Jožefmarija Escriva je v nadaljevanju te zamisli nekoč zapisal:
Naše običajne dejavnosti niso nepomembne. Nasprotno, prav na njih se vrti naša svetost, in ponujajo nam nenehne priložnosti, da se srečamo z Bogom, ga hvalimo in poveličujemo s pomočjo svojega miselnega ali ročnega dela.
Jezusovo tiho in predano delo v delavnici v Nazaretu je bilo čas notranje priprave na njegovo javno služenje.
Na enak način je lahko naše vsakdanje delo, ki ga opravljamo dobro in z ljubeznijo, notranja priprava na naš večni dom v nebesih.
2NI POMEMBNO, KAJ POČNEMO, TEMVEČ KAKO TO POČNEMO
Naj nas ne odvrne skromnost naše zadolžitve. Ne glede na to, ali je delo, ki je pred nami, veliko ali majhno, vse lahko darujemo Bogu:
[Delo] more biti tudi odrešujoče. Ko človek v združenju z Jezusom, rokodelcem iz Nazareta in križanim na Kalvariji, prenaša mučnost dela, na neki način sodeluje z Božjim Sinom pri njegovem odrešilnem delu. Izkazuje se za Kristusovega učenca, ko vsak dan nosi križ v dejavnosti, h kateri je poklican, da jo izvršuje.
Včasih se nam naše delo zdi prijetno, včasih pa imamo občutek, da dobesedno prenašamo križ! Toda vse, ne glede na to, kako težko ali dolgočasno je, lahko opravljamo skrbno in z ljubeznijo kot dejanje hvale in žrtve.
3NAŠE DELO NAM OMOGOČA, DA SOUSTVARJAMO Z BOGOM
Nekaj neverjetnega je, če pomislimo, da delo ni posledica greha, saj je obstajalo že pred Satanovim padcem. Ko delamo, dejansko posnemamo Boga pri stvarjenju. Veliko srečo imamo, da lahko postanemo njegovi soustvarjalci in sodelujemo pri delu njegovega zveličanja:
Beseda Božjega razodetja je globoko zaznamovana s temeljno resnico, da je človek, ustvarjen po Božji podobi, s svojim delom soudeležen pri Stvarnikovem delovanju ...
Če premišljujemo o vsem tem, kako bi bilo videti, če bi se svojega dela lotili kot "priložnosti, da soustvarjamo z Bogom"?
Kako bi se spremenilo naše vsakdanje delo, če bi ohranili občutek Božje navzočnosti v svojih običajnih dolžnostih, tako kot Gospod v svojih skritih letih?
In kako bi takšno delo spremenilo nas?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.