Peter Černe je že od nekdaj radoveden, veseli ga učenje novih stvari. Kot bogoslovec se osredotoča na teološke študije, prav tako pa ga navdušujejo jeziki, kar izhaja iz njegovega prejšnjega študija splošnega jezikoslovja. Rojen je bil v Kranju, danes živi v Trbojah. Maturiral je na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava ter zaključil dvopredmetni študij jezikoslovja in teologije v Ljubljani, kjer je tudi magistriral.
Peter danes obiskuje drugi letnik Bogoslovnega semenišča v Ljubljani. "Ob odločanju za vstop v bogoslovje sem spoznaval, da sem tudi nekdo, ki si želi razločevati voljo Boga in njegov načrt za svojo pot, da bi lahko vse svoje moči vlagal v prave stvari."
Kaj vas je najbolj pritegnilo k odločitvi, da postanete duhovnik?
Vsekakor je bila pot do odločitve za vstop v bogoslovje nekoliko daljša in je glede prepričanosti v idejo stopanja po poti do duhovništva vključevala različne faze.
Prve misli na duhovniški poklic so se pojavile v zadnji triadi osnovne šole. Tega časa se spominjam po ministriranju, ki mi je bilo v veliko veselje. Bil sem blizu dogajanju na oltarju in z zanimanjem sem opazoval dejanja in geste duhovnika, predvsem tedanjega domačega župnika. Otrok seveda ne more popolnoma razumeti velikopoteznosti odločitev, ki izhajajo iz čutenja poklicanosti na neko življenjsko pot. Za tisti čas je zadoščal zgolj prijeten občutek ob oltarju in veselje do opravil, ki sem jih kot ministrant lahko opravljal.
V gimnazijskih letih sem premišljevanje o takšni odločitvi za nekaj časa opustil. Ideja o duhovništvu je ponovno stopila v ospredje šele v četrtem letniku, ko je bil nujen resnejši razmislek o študiju in poklicu. Za semenišče se nisem odločil takoj po maturi. Zdelo se mi je, da še nisem dovolj pripravljen.
V študijskem obdobju pa se je resneje začelo moje osebno razločevanje. Na tej poti opažam veliko dejavnikov pomoči in usmerjanja. Ljudje, s katerimi sem se redno družil, in moji najbližji prijatelji so v času izobraževanja na svojih študijskih smereh začeli sprejemati ključnejše odločitve za nadaljnje poklicne usmeritve.
Vse to dogajanje je tudi mene priganjalo k premišljevanju o tovrstni življenjski izbiri. Toda vsakič, ko sem si sam in po lastnih željah skušal izoblikovati neko poklicno pot ali izhodišče za ustvarjanje kariere in ko sem poslušal predvsem sebe samega, so bili moji načrti na popolnoma neslutene načine onemogočeni. Vsakič, ko sem tako moral ponovno iskati pot naprej, se je v meni javila misel na duhovništvo. Znamenja, ki jih danes zaznavam ob spominih na to pot razločevanja novih in novih načrtov, ki niso vzdržali, so se kazala v obliki stalnih in vztrajnih klicev k vsakokratnemu ponovnemu premisleku o življenjski usmeritvi.
To so bila blaga in tiha vabila, ki so mi nudila tisto možnost za moje življenje, ki je bila zmeraj tam in je potrpežljivo čakala na svojo priložnost. Ključno za odločitev je bilo zavedanje, da Bog išče vsakega posameznika, da bi mu pokazal poslanstvo, in da je pri tem vztrajen, ker želi dobro. Tako je bila nazadnje potrebna le še zadostna mera poguma za začetek nove poti. Pomembne pri tem so bile zagotovo duhovne vaje v tišini, ki sem se jih udeležil pri jezuitih v Ignacijevem domu duhovnosti poleti pred odhodom v propedevtični letnik.
Bi z nami delili kakšno izkušnjo, ki vam je pomagala pri odločitvi?
Na misel mi pride ena izmed premišljevalnih molitev na duhovnih vajah v tišini v Ignacijevem domu duhovnosti, v okviru katere sem molil ob odlomku Lk 9,57-62. Ta prikazuje človekovo zadržanost pri odločanju za hojo za Jezusom. Vsakokrat vstopijo takšni ali drugačni opravki, ki misel na odločitev vedno znova postavijo v ozadje. Jezus pa narekuje popolno posvetitev oznanjevanju.
Najbolj se je vame vtisnila vrstica 62, ki pravi: "Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo." Spoznaval sem, da je nujno potrebna dokončna odločitev, ki bo obveljala, in popolna osredotočenost na pravo nalogo, ki naj ji posvetim svoje življenje. V teh Jezusovih besedah sem našel dovolj spodbude in poguma za naslednji korak. Odločitev, ki se je v meni že napovedovala, je bilo potrebno dokončno sprejeti in se je okleniti.
Kako se spominjate prvega vstopa v bogoslovje in kaj vas je najbolj presenetilo?
Stavba Bogoslovnega semenišča se mi je zdela izjemno zanimiva. Ko sem se pred začetkom prvega letnika vselil, sem razmišljal o tem, da je to, da lahko v to stavbo vstopam in v njej bivam, pravzaprav nekaj izrednega. Poprej sem kot študent dostikrat hodil mimo, a je bilo semenišče zame nekoliko skrivnostno. Spomnim se, da sem velikokrat opazil, da je bila v kakšni sobi tu in tam prižgana luč, tudi vitraji kapele v najvišjem nadstropju so bili dostikrat osvetljeni.
Spraševal sem se, kako poteka življenje v teh prostorih tega ogromnega in tihega otoka sredi mestnega vrveža. Ob začetku bivanja v semenišču je bil torej zagotovo presenetljiv marsikateri vidik popolnoma vsakodnevnega življenja z druge strani, začelo pa se je z lepimi razgledi z oken na trge in ulice mestnega središča. Tudi pohištvo v sobah se mi je zdelo zanimivo. Vsak kos lahko govori o svoji dobi in vzbuja spraševanje, kdo vse je že v neki sobi stanoval, v njej študiral in se skozi formacijo pripravljal na duhovniški poklic.
Ste kdaj doživeli trenutke dvoma? Kako ste se z njimi soočili?
Tudi misli dvoma so se že kdaj pojavile. Gotovo je potrebna kritična presoja. Ko je kdaj nastopil takšen trenutek, se mi je vedno zdelo najpomembnejše v razločevanju določiti izvor dvomeče misli. Tako sem velikokrat ugotavljal, da je takšno počutje zgolj posledica raznih negotovosti ob nastopu neznane situacije ali ob soočanju s področji dela in udejstvovanja, ki predstavljajo mojo šibkost. Situacije, v katerih je vzniknila bojazen zaradi raznih pomislekov o poti, ki sem si jo izbral, sem prepoznaval kot sredstva, ki so mi na razpolago za dodatno utrjevanje in prečiščenje namer ter motivacij.
Po mojem mnenju je nujna osredotočenost, vztrajnost in trdno zaupanje v Boga in njegovo zvestobo. V molitvi se obračam nanj, da bi slišal njegovo spodbudo in se spominjal znamenj, ki sem jih prepoznaval kot kazalce, ki so usmerjali in blago ter vztrajno vabili na pot k poslanstvu.
Radi igrate kitaro, hodite v hribe, berete, potujete … Kaj vam pomeni čas, ki ga preživite sami s sabo?
Ta čas je dragocen. Menim, da poleg gojenja duha sodelovanja in skrbi za medosebne odnose pomemben vidik življenja predstavljata tudi samota in mir, ki nastopi z njo. Tako je mogoče lažje stopiti v stik s samim seboj. Družbeno življenje je lahko po svoji dinamiki tudi hrupno in kaotično, zaradi česar je glas potrebe po tem, da bi pogledal nase in na svoje lastno vrednotenje samega sebe, svojega mesta v skupnosti in svojega duhovnega življenja, dostikrat zadušen.
V takšnem času imam priložnost odkrivati svoja močna področja in jih dalje razvijati ter hkrati prepoznavati tudi vse tisto, v čemer sem šibak, in to sprejeti. Vse to pa je po mojem mnenju mogoče in najlažje ob ukvarjanju z nečim, kar mi je blizu.
Dan v semenišču
Katero pesem največkrat in najraje "zabrenkate "?
Pesmi, ki jih najpogosteje igram, so običajno tiste, na katere sem naletel zgolj po kakšnem slučaju. Opažam, da pesem, za katero se na tak način navdušim, kar dolgo časa precej pogosto preigravam. Spomnim se obdobja, ko sem si kot nekakšno kratko razvedrilo največkrat zaigral skladbo Blackbird, ki jo je napisal Paul McCartney.
Kakšen duhovnik si želite postati?
Pri tem je moj pogled usmerjen v tri točke. Rad bi postal duhovnik, ki bo znal neutrudno in brez zadržkov posvečati čas potrebam ljudi. Utrjevati se želim v potrpežljivosti in v odprtem poslušanju ter tako biti v polnosti na razpolago človeku, ki mi želi spregovoriti. Osredotočiti pa se želim še na nazorno in jasno razlaganje sporočila vsebine Svetega pisma, Božje besede, in na njeno aktualiziranje.
Če bi lahko poklepetali z enim svetnikom, kdo bi bil to in zakaj?
Verjetno bi si izbral kakega plodovitega pisca izmed cerkvenih očetov. Morda bi to bil Hieronim zaradi svoje neverjetne marljivosti pri prevajalskem delu in smisla za jezike. Ali pa Avguštin zaradi zanimive poti do krščanstva in učinkovitega soočanja s krizami, ki jih je v njegovem času prestajal krščanski svet.
Zagotovo pa bi bil zanimiv tudi pogovor z apostoloma Petrom in Pavlom. Petra bi lahko povprašal o njegovih spominih na Jezusa, Pavla pa o njegovih najglobljih izkušnjah z misijonskih potovanj.