Skoraj zagotovo se vsakemu zgodi, da se ob poslušanju določene stiske v njem nevede prebudijo njegova nepomirjena občutja
Vprašanje bralke:
Z možem vodiva zakonsko skupino. Po eni strani je to velik blagoslov, po drugi strani pa velika odgovornost. Kaj narediti, ko vidiva par, ki ima težave, ali ko nekdo pove svoje težke izkušnje? Rada bi pomirila ta par ali osebo, pa še sebe pogosto ne uspem pomiriti. Kaj naj naredim s temi občutji, bremeni oz. kako jih naj odložimo?
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Sara in Drago Jerebic:
Zakonske skupine so velik blagoslov. Z vodenjem zakonske skupine omogočate, da se lahko pari vsak mesec srečajo, gradijo socialno mrežo, drug ob drugem doživijo spodbudo ali razbremenitev, dobijo občutek slišanosti, sprejetosti, povezanosti.
Če je na eni strani ogromno pozitivnih učinkov, obstaja tudi kakšna stvar, ki na prvi pogled ni videti kot blagoslov, čeprav vam je lahko pozneje v življenju v veliko pomoč.
Da se vam ljudje zaupajo, je velik poklon. Pomeni, da se ob vas ali na skupini počutijo toliko varne in sprejete, da lahko spregovorijo tudi o težkih stvareh. Če se vas izrečene stvari dotaknejo, to lahko pomeni, da ste najbrž zelo senzibilni in sočutni.
Sočutje pomeni podobno čutiti kot čuti oseba, ki jo poslušamo. Pogosto je to razbremenitev za pripovedovalca, včasih pa obremenitev za poslušalca. Kot poslušalka oz. kot voditeljski par vam ni treba biti terapevt: vaša drža naj bo poslušanje, zanimanje, sprejemanje, naklonjenost, ne svetovanje. Vi spremljate, ne rešujete, čeprav je pogosto že to velik del rešitve.
Skoraj zagotovo se vsakemu zgodi, da se ob poslušanju določene stiske v njem nevede prebudijo njegova nepomirjena občutja. V čem je torej to lahko dobro ali blagoslov?
Če poslušanje v nas povzroči zelo močno čustveno reakcijo oz. občutek obremenjenosti, izčrpanosti, ujetosti in to traja dlje časa, so zagotovo bila ta občutja v nas že prej.
Sedanji pogovor je to spet samo "aktiviral". In to je v redu, ker nam je situacija pomagala prepoznati, da nek del v nas hrepeni po pomiritvi. Kot da bi dobili dragoceno informacijo o obolenju notranjega organa, ki na zunaj ni vidno in ga sedaj lahko začenjamo zdraviti.
Skratka, ne gre za odrivanje ali odlaganje občutij nemoči, ujetosti, pritiska, kvečjemu nasprotno – da jih sprejmemo. Je pa to težje sprejeti, če je bilo tega v naši preteklosti preveč in še ni sprocesirano in pomirjeno. Biti voditeljski par ali tudi terapevt lahko pomeni stalno sprehajanje po lastnem "minskem polju" in stalno odstranjevanje min. Življenje brez min pa je dobro.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
