Mati Dolores: Nekdanji zvezdniški kolegi “živijo v mojem srcu”

Ob koncu medijske predstavitve za film Poleti z mano (Come Fly with Me) leta 1963 je limuzina igralko Dolores Hart odložila v benediktinski opatiji Regina Laudis v Bethlehemu v ameriški zvezni državi Connecticut. Nekdanja igralka tam že 61 let živi posvečeno življenje.

V predgovoru za knjigo Oasis of Faith: The Souls Behind the Billboard – Barrymore, Cagney, Tracy, Stewart, Guinness and Lemmon (Oaza vere: duše za oglasnimi sporočili –Barrymore, Cagney, Tracy, Stewart, Guinness in Lemmon, op. prev.) je mati Dolores Hart, ki je 20. oktobra letos dopolnila 86 let, zapisala, kako je po "pomembni odločitvi", da zapusti Hollywood, "tamkajšnje igralce in igralke vzela s seboj, da bi živeli v mojem srcu, da bi se o njih pogovarjala z Bogom in zanje molila".

Eden od igralcev, ki jih je ponesla s seboj, je bil njen "ljubi" Karl Malden, bogat in pogosto prepirljiv mogotec iz filma Poleti z mano, ki se zaljubi v stevardeso v podobi igralke Lois Nettleton. Hartova, Nettletonova in Pamela Tiffin so v omenjenem filmu odigrale vloge prikupnih stevardes, ki skrbijo za potnike na letih prek Atlantskega oceana.

V prostem času med leti, ki ga preživljajo v Parizu, na Dunaju ter drugod po Avstriji in Franciji, iščejo "ljubezen in varnost", kot je Richard DeNeut zapisal v knjigi The Ear of the Heart: An Actress’s Journey from Hollywood to Holy Vows (Uho srca: potovanje igralke od Hollywooda do večnih zaobljub, op. prev.). Soavtorica knjige je mati Dolores.

25 let pozneje jo je Karl Malden obiskal z novim poslanstvom.

Z Maldnom sta bila stara prijatelja. Karl je njenega očeta Berta Hicksa poznal iz predstave Mossa Harta Winged Victory (Krilata zmaga), ki jo je med drugo svetovno vojno na Broadwayu igrala ameriška vojska. Po njej so posneli film, ki je Maldna popeljal do slave, čeprav je vloga njenega očeta komajda prestala končno obdelavo produkcije.

Devet let pozneje je film Na pristaniški obali (On the Waterfront) "njen svet postavil na glavo", kajti "Malden in njegovi igralski kolegi so nam pokazali resnico", je zapisala Hartova: "Nastop Eve Marie me je navdušil in resnično navdihnil. To je bila vloga, ki sem si jo nekoč želela odigrati tudi sama."

Kar je tudi storila, in sicer v desetih filmih, med drugim v drami Lonelyhearts (Osamljena srca) z Montgomeryjem Cliftom v glavni vlogi. Cliftov lik, ki išče zaposlitev, sprejme ponižno službo kolumnista v svetovalni rubriki, vendar se ne ujame s svojim posmehljivim urednikom. Njena soigralka Maureen Stapleton, pametnjakovička, zasvojena s cigaretami in alkoholom, je pravo nasprotje vljudne, sramežljive in iznajdljive Dolores. Toda dekleti sta postali dobri prijateljici, kar se je Maldnu zdelo povsem naravno. Obe sta bili "materi z veliko začetnico. Obe sta izžarevali zaupanje – vse si jima lahko povedal. In imeli sta okus za ljudi, s katerimi sta se spoprijateljili," je pojasnil.

Malden je Dolores bolje spoznal med snemanjem filma Poleti z mano, ko je od blizu opazoval njen talent. Ob tem je pripomnil, da bi se lahko zaradi svoje simpatičnosti v Hollywoodu povzpela tako visoko kot Elizabeth Taylor. Toda njena posebna radodarnost duha je bila breme za ta svet. "S takšnim srcem," je dejal, "ni sodila v to okolje" in "zaradi njene odločitve jo imam zelo rad".

Maldnova zvezdniška kariera se je zaključila s predsedovanjem Akademiji znanosti in umetnosti gibljivih slik (1989–1992), potem ko je prejel oskarja za najboljšo stransko moško vlogo v filmu Tramvaj Poželenje (1951), poleg drugih nepozabnih vlog, med drugim generala Omarja Bradleyja v filmu Patton (1969).

Ko je bil predsednik, je materi Dolores poslal jopič z logotipom AMPAS (Academy of Motion Picture Arts and Sciences), "ki ga še vedno nosim čez svoj habit," je dejala redovnica.

Leta 1998 se je Maldnu in njegovemu nasledniku na akademiji Robertu Rehmu posvetilo, da bi jima mati Dolores v Hollywoodu lahko pomagala – onkraj svojih molitev.

"Zanima nas, kaj meniš in kaj doživljaš, saj to izkušaš s povsem drugega položaja," je Malden rekel Hartovi, kot je leta 2016 sama pojasnila v pogovoru za medije.

S tem zgodovinskim povabilom je postala edina redovnica, ki je kdaj koli glasovala za kandidate za prestižno filmsko nagrado oskar.

Naslednjih 17 let je mati Dolores med vsako sezono oskarjev preverjala izbrane filme, si ogledala vse kandidate in o njih izrekla svoje mnenje, kot ena od "modrih glav" Akademije, mi je zaupala. (Pogovarjali sva se 26. januarja 2016, na dan, ko je umrl njen dober prijatelj in soavtor Dick DeNeut.) Pa ne le to, bila je tudi navdušena, da so si njene sosestre vzele odmor med molitvami in so z njo uživale v filmih – res pa je, da je bil Kraljev govor edini, ki so si ga želele znova ogledati.

Žal je bila genialna ideja Maldna in Rehmeja, da sta Hartovo znova povabila v Akademijo, izničena, ko je Akademija januarja 2016 zaradi "prebujenosti", ki je pretresla Hollywood, mater Dolores in druge, ki v določenem časovnem obdobju niso igrali v nobenem filmu, ne prav milostno in neslavno izločila.

Mati Dolores je takrat priznala, da jo to "boli", ne le zaradi nje same, ampak tudi zaradi njenih prijateljev iz Akademije, ki so, kot je dejala, "dragoceni in resnično pomembni igralci".

Toda, kot je po glasovanju o njihovi izključitvi previdno napovedala, ko jih bo Akademija izgubila, "bo to nekoliko okrnilo bistvo tega, kako ljudje gledajo nanjo" in "kakovost", s kakršno jo povezujejo. "[Akademija] je bila vedno svetla zvezda na nebu" med vsemi združenji. "Mislim, da bodo zdaj to izgubili," je dejala Hartova.

In prav je imela. Toda še vedno moli za Hollywood. In njena molitev je prepričljiva! Še posebej v luči kroničnih zdravstvenih težav zaradi poškodb živcev: ta križ prenaša že več kot 25 let.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.