separateurCreated with Sketch.

“Od umirajočega nikoli ne odideš slabe volje. Zaveš se vsega, kar imaš”

Jani in Mija Kramar
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Kristina Knez - objavljeno 01/11/24
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
"Dela z neozdravljivo bolnimi se ne moreš naučiti po receptu"

Tokrat smo v oddajo Reflektor povabili Janija in Mijo Kramar, očeta in hčer, ki delujeta pod okriljem Slovenskega društva Hospic. Jani je tam zaposlen, Mija pa kot prostovoljka dela v hiši Ljubhospic. Pogovarjali smo se o odnosu do smrti in umiranja, o delovanju paliativne oskrbe v Sloveniji ter o izkušnji dela z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi.

Najtežje je zaključevanje odnosov

Jani je začel kot prostovoljec pri Hospicu delovati že pred leti in takrat ga je bilo smrti strah.

Tematiki smrti se v pogovoru radi izognemo, saj je nepoznana in neobvladljiva. Vendar pa Jani poudari: "Dobro je o tem govoriti iz preprostega razloga: če se o tem pogovarjamo, ko je še čas, je navadno na koncu, ob zaključevanju zemeljskega življenja, običajno manj zadreg. Medicinsko, biološko ni težko umreti, pozabili smo na mehki del – zaključevanje odnosov, to je težje." Delavci v Hospicu človeka obravnavajo in ga poskušajo podpreti v vseh njegovih razsežnostih: kot telesno, duhovno, duševno in socialno bitje.

Jani in Mija Kramar
Mija in Jani Kramar

Mija je Hospic spoznala prek očetovega dela in njihove družinske izkušnje izgube dedka. "Oči nas je, kot svež delavec v Hospicu, znal podpreti v procesu žalovanja, pogovarjali smo se, kako je pomembno, da žalost preide v hvaležnost, kako ne moreš nikogar zares izgubiti, ker smo ljudje več od telesa. Veliko je bilo mirnosti in sprejemanja."

Reflektor? Kaj pa je to?

Reflektor je spletna pogovorna oddaja, ki jo pripravlja mlada in ustvarjalna ekipa. Vsako drugo sredo si jo lahko ogledate na YouTube kanalu Družina media. Seveda pa tudi vse pretekle epizode.

Odprto srce in veščina poslušanja

Jani je povedal, da se "dela z neozdravljivo bolnimi ne moreš naučiti po receptu, rešitev je le, da prideš odprtega srca in poslušaš umirajočega in svojce". Prisotnost ob ljudeh je torej ključnega pomena v teh prelomnih trenutkih. Umirajoči se, če je tega še zmožen, navadno želi pogovarjati.

Jani in Mija Kramar

Zadrege, ki nastopijo ob poslavljanju, pa sodelavci Hospica dobro poznajo in spretno krmarijo med njimi – so kot most med umirajočim in njegovimi svojci. Včasih se, denimo, zgodi, da umirajoči ne ubesedi, kakšen pogreb si želi in po smrti nastopi dilema. Prav zato je treba premagati strah pred pogovorom z umirajočo osebo in nasloviti tudi te zadnje želje.

Oče in hči sta spregovorila tudi o konkretnih značilnostih svojega dela. "Hiša Ljubhospic je zelo varno okolje za neozdravljivo bolne in za zaposlene. Tam nisi nikoli sam, vedno ti lahko kdo priskoči na pomoč. Na terenu si pač sam," je povedal Jani. Slovensko društvo Hospic deluje tako, da lahko ljudje pokličejo in prostovoljci pridejo na dom, prav zanje pa društvo organizira tudi različna izobraževanja.

Oglejte si celotno epizodo:

Društvo Hospic pokriva celotno državo in deluje primarno s pomočjo po domovih. "Hospic okolje poskušamo ustvariti doma." V Sloveniji delujejo tudi različni paliativni timi, s katerimi sodelavci Hospica z veseljem sodelujejo. V Slovenskem društvu Hospic pa imajo tudi programe za žalujoče – odrasle in otroke. Mija kot prostovoljka deluje v hiši Ljubhospic, o kateri je povedala: "Hiša Ljubhospic je prostor, kjer lahko najbolj posežem v srž tega, kar življenje je."

Jani in Mija Kramar

Tam poleg prostovoljcev delajo tudi zdravstveni in strokovni delavci. Mija je razložila tudi, kako poteka njeno delo: "Ko kot prostovoljec prideš v hišo Ljubhospic, se z medicinsko sestro posvetuješ o tem, kakšne vrste bolnikov imaš. Potem greš od sobe do sobe in vidiš, kako lahko nudiš oporo: od branja do osnovne pomoči, hranjenja, velikokrat pa zgolj s prisotnostjo."

Jani je izpostavil pomembno veščino, ki je potrebna pri takšnem delu: poenostavljanje.  "Družina se, ko udari bolezen, znajde v posebni situaciji. Da človek na nek način zaščiti sebe, nenamerno spregleda realne potrebe umirajočega. Včasih je treba le premakniti kakšno blazino in je umirajočemu lažje." 

Razbremeniti žalujočega

Dotaknili smo se tudi žalovanja. Edino pravo žalovanje, pravita Jani in Mija, je tisto, ki vsaj za trenutek razbremeni žalujočega in je za vsakega človeka nekaj drugega. Je normalen in zdravilen proces, ki se po izgubi mora zgoditi.

Prostovoljci v hiši Ljubhospic se medsebojno podpirajo prek pogovora in mesečnih srečanj, ki so namenjena podelitvi izkušenj. "Že samo delo z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi," je dodal Jani, "je na nek način terapevtsko za nas, ki to še nismo. Od umirajočega nikoli ne odideš slabe volje. Zaveš se vsega, kar imaš." S svojim delom delajo sodelavci Hospica sebe in družbo bolj sočutno in hvaležno. 

Pri delu z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi imajo pomembno vlogo tudi paliativni timi zdravstvenih delavcev, ki pa jih v Sloveniji žal ni dovolj. Prav tako imamo v Sloveniji še veliko možnosti za izboljšavo v smislu pokritosti s hišami Hospic – na Poljskem jih imajo 400, kar bi glede na število prebivalstva pomenilo, da bi jih v Sloveniji potrebovali 26, imamo pa 1. "Polna usta imamo skrbi za nemočne, v realnosti pa še ni vse urejeno," je povedal Jani.

Jani in Mija Kramar

Domovi za ostarele so polni, neozdravljivo bolni pa potrebujejo mnogo podpore tudi v socialnem smislu. Ljudje po končanem zdravljenju v bolnišnici potrebujejo veliko prisotnosti in bližine. Potrebe po delavcih Hospica so velike, zato po zdravstvenih ustanovah prostovoljci Hospica postavljajo Sočutne točke, na katerih imajo materiale in ljudi ozaveščajo o teh tematikah.

Kako pa o smrti razmišljajo mladi?

Mija je spregovorila tudi o odnosu, ki ga imajo mladi do smrti. "Mladi ljudje nimajo občutka, da se jih pogovor o smrti sploh tiče, pri njih v glavnem ni aktivnega razmisleka, kaj smrt kot taka zares pomeni." Poudarek pri človeku vidijo le na telesu, v resnici pa je človek mnogo več kot telo. Tudi bolni in umirajoči posamezniki, ki so priklenjeni na posteljo, lahko še marsikaj podelijo. Delo z njimi pa je dragocena izkušnja, ki lahko ključno oblikuje mladega človeka. 

Pogovor smo sklenili z mislijo, da na smrtni postelji ostanejo le misli, ki opisujejo jedro človeka. Ljudje si želijo, da bi svojim dragim večkrat povedali, da jih imajo radi in da bi naredili kakšno dobro delo več. To je tisto, kar je zares pomembno.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija