Žiga Kastelic, ki smo ga na Aleteii že predstavili, je še kot zelo mlad izgubil tri bližnje družinske člane. O smrti, trpljenju in žalovanju ga ni sram ne govoriti ne pisati. Prizadeva si, da bi to miselnost širil tudi med druge. Žiga je tokratni gost Moških skrivnosti.
Delo, študij, pisanje, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Nek stari rek pravi, da v življenju počni nekaj, kar imaš rad, in v življenju ne boš delal niti dneva. Že več let se odločam za delo in izobraževanje, ki me tako ali drugače izpopolnjuje. Imam se tudi za precej fleksibilno osebo, kar se odlično ujame v kombinaciji s poslovnim in zasebnim življenjem.
Seveda so na vrsti tudi dnevi, ko se to zdi nemogoče, a z določenim naborom izkušenj imam dovolj zbranosti, da me take nepredvidljivosti ne izrinejo preveč iz tirov. Najbolj od vsega pa ne pustim, da bi delo, v takšni in drugačni obliki, vplivalo na moj prosti čas oziroma na razmerje z osebami.
Še pred 25. letom so vam umrli mama, oče in brat. Kako ste se kot tako mlad človek soočili z izgubami?
Težko. Na določen način se še vedno soočam z izgubami, saj je mnogo tega, kar bi želel doživeti s starši in bratom ali pa jim to vsaj povedati. Večkrat poudarim, da bi brez oseb okoli sebe verjetno "padel" in se stežka pobral, a z njimi je bilo oz. je to lažje. Vedeti, da se lahko nasloniš na nekoga in bo ta ob tebi, ko je tebi najhuje, je sproščujoče tudi v najhujših trenutkih.
Čeprav je povezano s tistim klišejem, da gre življenje naprej, imam na srečo veliko oseb, ki računajo name in jih tako ali drugače nisem želel pustiti na cedilu. Enako velja za starše in brata, ki jih ni več. Del njih živi v meni. Le kako bi lahko jaz živel sam s seboj, če ne bi ostal zvest temu, v kar verjamem. Vase, kot so oni verjeli vame.
Rekel bi, da sem v vseh izgubah našel nekakšno poslanstvo, kako to bolečino prenesti v nekaj, kar bi lahko pripomoglo družbi.
Za klene fante in gospode
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Smrti bližnjih so zagotovo med takimi preizkušnjami, a je vsaka drugačna in udari pod svojim kotom. Med odraščanjem pa lahko rečem, da bi na prvo mesto zagotovo postavil napake, ki jih storimo v tistem času, in kako smo soočeni s posledicami.
Te nas lahko s pravo usmeritvijo izboljšajo in oblikujejo v boljšo osebo. Najhuje od vsega je bilo ob izgubi bližnjih, ko misliš, da se bo svet podrl, a razočaran ugotoviš, da se svet vrti naprej. V tebi lahko vlada kaos, ki ga ni mogoče nadzorovati, zunanjost pa je lahko povsem imuna na občutja posameznika. Res je težko najti tisto pravo življenjsko ravnovesje.
Ste avtor štirih knjig. Dve od njih – Ti, v moji krvi in Premlad, da bi umrl star – tako ali drugače govorita tudi o smrti in žalovanju. Zakaj sta to na Slovenskem nekako neželeni temi? Kako težko ju je izbezati iz temin tabujev? Zakaj se ljudje teh tem bojimo?
Ker smo takrat najbolj ranljivi, nezaupljivi in goli, če se tako izrazim. Po eni strani sta to najtežji preizkušnji za posameznika, obenem pa se je na to težko pripraviti in smo praktično vsi amaterji. Kljub temu je treba ohraniti srčnost in trezno glavo. Zanimiv krog detabuizaciie je ta, da moramo govoriti o tem, zakaj je nekaj tabu, istočasno pa svetimo luč na znake, ki se tako hitreje in lažje opazijo.
Ali bomo pri smrti bližnjega jokali in se morda tega sramovali, ker zdaj mislimo, da nas bodo drugi zasmehovali? Mogoče, ampak na vsakem izmed nas je, da smo kot oseba moralno pokončni in stojimo ob strani tistim, ki nas potrebujejo. Morda ostro, ampak po zadnjih, precej napornih letih za družbo je dovolj sramovanja in zasmehovanja. Ni časa za neumnosti, vsi smo odrasli, če bi smel dodati.
Kako bi se lahko bolj zavedali dragocenosti časa, ko so naši dragi še z nami? Kaj bi lahko storili za to?
Poslušali, opazovali in ustvarjali spomine. Šele ko koga izgubimo, pa bi lahko na določenem primeru videli, kaj bi lahko storili drugače. Na koncu dneva ugotovimo, da bi si lahko vzeli dodatnih petnajst minut za pogovor in za nekaj časa nehali hiteti.
Enako pomembno pa je ostati razumevajoč in se ne obremenjevati s tistim slavnim "kaj, če". In nikakor, nikakor nas ne sme biti sram izkazati svojih čustev, povedati nekomu, kaj čutimo do njih, ne da bi nas razžiral strah predvidevanj. Predvidevanja so smrt pristnosti.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Rad se pogovarjam in ni me sram govoriti o čustvih. Mi je pa v življenju jasno, da to ne bi bilo mogoče, če ne bi imel ob sebi (moške) družbe, ki misli enako. Nič hudega ali sramotnega ni v tem, če dobremu prijatelju potožiš, da imaš slabe trenutke.
Če on stori enako in v tebi vidi zaupnika, potem ti je zaupana pomembna naloga, da skrbiš za povedano in na prvem mestu za prijatelja. Nekje je zapisano ljubi bližnjega in preveč ljudi od tega odstopa z mislijo, da jih bo družba zasmehovala.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Tako rad bi rekel košarka, kot je bila nekoč, a bi lagal, saj je nisem igral že predolgo. Odgovoril bom z: gledanje filmov, branje knjig in pisanje. Konjiček je zagotovo tisto, kar najraje počnemo, in slednje je tisto, kar obožujem. Pri meni so konjički ostali tisto, kar mi je v otroštvu omogočalo nekakšen pobeg iz resničnega sveta, danes pa razmišljam, kako lahko to prineseno mirnost vnesem v svoj vsakdan.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Empatije, ker se mnogi samo pretvarjamo, da nam je mar. Ljubezni, ker nam jo je sram izkazovati. Univerzalne pravičnosti, ki bi v popolnem svetu ali pa utopiji poskrbela, da bi bilo vse, kot mora biti.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Sprehodi s psom po gozdni poti, kjer se ustavi čas in ponudi čas za razmislek. Branje dobre knjige, težko je kaj boljšega. Pogovori s prijatelji in znanci v urah, ko drugi že spijo. Gledanje zvezd v objemu svoje ljubezni. V zadnjem času pa ugotavljam, da mi dobro denejo tudi fizična opravila okoli hiše, kjer je um fokusiran samo na eno stvar in dejansko nima priložnosti razmišljati o drugem.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Ustvarjanje doma in družine s partnerko. Postati boljši človek zase in vse okoli sebe ter izgubiti nekaj kilogramov. Ker pa mi ta slednja ne uspeva in sem bolj uspešen v pisateljskem delu, bi želel dodati, da bi rad še bolj pripomogel k družbi in našem sprejemanju tematik, ki so povsem vsakdanje, prepogosto pa jih jemljemo za tabu.