Martina Habič živi v Bizoviku, otroštvo pa je preživljala v Cerkljah ob Krki, bila je najmlajša izmed enajstih otrok. Ima čudovite spomine na otroštvo in mladost, saj je bila njena družina znana po medsebojni ljubezni, odprtosti in pomoči drugim. Do upokojitve je delala kot frizerka v frizerskem salonu v Ljubljani.
Kot upokojenka ogromno svojega časa nameni drugim. Že več kot dvajset let je prostovoljka v Ljubhospicu, kjer spremlja umirajoče. Je tudi sodelavka Karitas in brezplačno ureja in striže tiste, ki si frizerskih storitev ne morejo privoščiti.
Pred tremi leti je izgubila moža, s katerim sta imela do zadnjega dne čudovit odnos, poln ljubezni, leto zatem je zaradi samomora izgubila vnukinjo. Močno ostaja povezana s svojim sinom in hčerjo ter njunima družinama – je tudi že prababica.
Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za spremljanje umirajočih?
Pri nas je bila hiša odprtih vrat, saj so se pri nas zbirali vsi, vsem smo pomagali. Res smo bili odprta družina. To je bil prvi zgled. Ko sem prišla v Ljubljano k možu, sva skrbela za njegovo mamo, ki jo je zadela možganska kap, skrbela sva tudi za njenega prijatelja, ki je bil tudi hudo bolan.
Skrbela sva tudi za dve moževi teti, ki nista imeli drugih sorodnikov. Nekaj časa zatem, ko je tašča umrla, sem v Družini zasledila oglas za tečaj za delo s starejšimi, ki ga je organiziral profesor Ramovš. Udeležila sem se tega tečaja, leta 1997 pa sem se usposobila tudi za delo z umirajočimi pri društvu Hospic.
Veliko takih izkušenj sem že imela, saj sem skrbela za starejše sorodnike, in imela sem občutek za ljudi, še posebej starejše. Začela sem hoditi po domovih. Že pri prvem obisku na domu sem doživela, da je gospod umrl, ko sem ga držala za roko. Njegova žena se ni mogla sprijazniti s tem, da bo umrl, ko pa sva prišli s koordinatorico v njuno stanovanje, je šla ona tolažit ženo, jaz pa sem se usedla h gospodu in se mu prijazno predstavila.
Videla sem, da je že zelo šibek in rekla sem mu: "Gospod, če ste se vi odločili, da je čas za odhod, kar odidite, bodite brez skrbi." Držala sem ga za roko in molila in tako je mirno odšel, prej pa ni zmogel, ker ga je skrbelo za ženo.
Kako je videti delo prostovoljke v Hospicu? Kakšen je vaš tipičen dan?
Do moževe smrti sem vsak ponedeljek preživela v Hospicu, sedaj pridem le še občasno. Veliko sem se srečevala z Manco Košir in sestro Emanuelo, za kateri pravim, da sta moja sončka. Ko je Manca prišla v hišo, se je vse razsvetlilo. Sestra Emanuela pa je vedno prinesla rože ali sadje.
Navadno sem prišla ob osmih zjutraj. Najprej sem se pozanimala, kdo so uporabniki, kakšno je njihovo stanje in počutje, kakšno vrsto pomoči potrebujejo in tako naprej. Počakala sem, da so se prebudili, jih vprašala, ali bi jedli zajtrk in kaj jim lahko pripravim.
Nekatere sem tudi hranila, če so še spali, sem se usedla poleg in molila. Če so bili pripravljeni za pogovor, sem si vzela čas zanje in govorila z njimi. Tam sem bila celo dopoldne, pomagala sem tudi pri kosilu, če je bilo treba koga hraniti, okrog dveh pa sem se odpravila domov.
Zelo me je osrečevalo tudi druženje s prostovoljci, drug od drugega smo se učili in se bogatili. To so res čudoviti ljudje. Veliko sem prejela tudi od umirajočih. Vsak nosi nekaj v svojem nahrbtniku in vse to so izkušnje, ki te kot prostovoljca brusijo in oblikujejo.
Kaj umirajoči najbolj potrebujejo?
Umirajoči najbolj potrebujejo našo prisotnost, pogovor, morda samo to, da jih poslušamo, če so zmožni govoriti. Za umirajočega človeka je zelo pomembno tudi, da je spravljen sam s seboj, z bližnjimi in s svetom.
Spomnim se gospoda, ki je ves žalosten sedel na postelji. Vprašala sem ga, kaj ga boli, on pa je odgovoril, da so se vsi sorodniki sprli zaradi dedovanja njegove kmetije. To informacijo sem posredovala vodstvenemu timu, ki se je odločil, da posreduje, vse sorodnike so zbrali na srečanje in jim razložili, da je gospod zaradi njih v hudi stiski. Pogovorili so se, zbližali so se, obiskali gospoda, celo zajokali z njim … In gospod je že čez nekaj dni mirno odšel. Ljudje veliko lažje in mirneje odidejo, če so vsi njihovi spori in zamere zglajeni.
Pred nekaj leti je vašo družino doletela težka izkušnja smrti. Najprej je zaradi bolezni umrl vaš mož Janez, leto dni pozneje pa si je življenje vzela vaša vnukinja Urša. Kako ste doživljali ti dve izgubi?
Z možem sva bila skupaj krasnih 52 let in do zadnjih mesecev življenja je bil popolnoma zdrav, ljubitelj športa. Poleti leta 2021 sva bila na morju in potožil je, da mu je slabo, slabost kar ni minila in tako sva se vrnila v Ljubljano, imel je žolčni napad, peljali smo ga na urgenco, kjer so ugotovili, da ima tumor v žolčevodu. Ker je bil športen in aktiven, so zdravniki dejali, da bo vse v redu.
Septembra smo še skupaj praznovali mojo 70-letnico, potem pa se je začelo njegovo stanje slabšati, imel je še en hud napad in zdravniki so nam sporočili, da se ne da več pomagati. Čeprav je bilo hudo, sva to nekako zelo mirno sprejela, imela sva lep odnos in vse stvari urejene, kar je v takih trenutkih res dragoceno.
Ko je bil že zelo slab, sem pokleknila ob njegovo posteljo in naslonila glavo v njegovo naročje. Takrat mi je rekel: "Martina, ni druge poti. Imaš krasne otroke, ne bo ti hudega." Skupaj smo se še veselili in praznovali božič, vse smo okrasili, na novega leta dan zjutraj ob osmih pa nas je zapustil.
Ko se je poslovil, je imel tako krasen obraz, povsem nebeški. S sinom sva bila ob njem in se zahvaljevala Bogu, da ga je tako mirnega vzel k sebi. Lepo smo ga uredili in prišlo je vseh devet vnukov, posedli so se okrog postelje in skupaj smo molili, vsak je povedal, kako se spominja dedija. Res je bilo lepo. Potem je vsak žaloval na svoj način, ampak bili smo skupaj in drug drugemu v oporo.
Eno leto zatem smo se morali na hitro posloviti še od vnukinje Urše, stare 29 let. Bila je zelo sposobna, bistra, talentirana, vozila je traktor, imeli smo jo radi. Toda imela je težko kombinacijo – bila je perfekcionistka in imela je slabo samopodobo. Opravila je lovsko šolo.
Na božič smo bili še skupaj, imamo posnetek, kako nas je stregla, pripravila je odlično pecivo, ki je potem ostalo še za njen pogreb. Bila je videti vesela, nasmejana. Po božičnem prazniku je šla v gozd v svojo opazovalnico. Svojim sestram je poslala sporočilo, da se poslavlja in da ji naj ne zamerijo, ker jih bo zapustila. Ko so dobile sporočilo, so odhitele k njej, a so jo našle, ko je bilo že prepozno.
Zdaj pogosto molim k Magdaleni, naj jim pomaga, da predelajo to travmo. Mislim, da se dobro držijo, saj imajo oporo v vseh družinskih članih, ki se podpiramo med seboj.
Kako ste se soočili z odhodom svojih družinskih članov? Kje ste sami našli oporo? Kaj vas dviga?
Najbolj mi je v oporo moja vera. Pomagalo mi je tudi to, da sem bila slovesa od bližnjih navajena od doma, kjer to ni bil tabu, otroci smo bili prisotni na pogrebih in ko so sorodniki ležali doma. Ob postelji imam križ in vsak večer zmolim, da lahko mirno zaspim in se zbudim šele zjutraj. Počasi mi gre na bolje. Težko mi je zjutraj, saj sva imela jutranji ritual, da je mož v posteljo prinesel sveže sadje, ki sva ga skupaj pojedla.
Težko je, ker sem veliko sama, čeprav nisem osamljena. Od nekdaj sem bila rada obkrožena z ljudmi, zato zdaj še bolj čutim in opazim, kadar sem sama. Imamo se zelo radi, toda zavedam se, da imaš otroke in vnuke za življenje, ne pa zase.
Veliko mi pomeni, da se lahko vsako jutro udeležim jutranje telovadbe, pogosto grem po tem še čez hrib, kjer naberemo kakšne gobe. Dviga me tudi to, da sem še vedno mobilna in sem lahko tako drugim v oporo, pomagam družini, ostalim sorodnikom, pri prodaji na trgu, pojem v pevskem zboru in kot frizerka pomagam pri Karitas.
Kakšen je vaš odnos do življenja in smrti, kako ju dojemate?
Če se rodiš, tudi umreš. To je neizogibno. Premalo se o tem pogovarjamo in razmišljamo, saj je to za našo družbo tabu tema. Zakaj? Saj vsi vemo, da na tem svetu nismo večni. Je pa res, da se nam življenje zdi čisto samoumevno, dokler nekoga ne izgubimo.
Zato je dobro, da se pogovarjamo o tem, da začnemo bolj ceniti življenje in čas, ki nam je podarjen, pa tudi vse drobne lepote, ki so nam podarjene – rože, sonce, nasmeh, lepa beseda, predvsem pa dobra dela in lepi odnosi.
Pomembno je, da imamo čim bolj čisto dušo, da nas nič ne teži, da imamo urejene odnose in da se ne navežemo na tisto, kar ni bistveno. Imejmo vero, upanje in ljubezen, ta je največja od vseh.
Veliko svojega časa namenite pomoči drugim. Kaj vam pomeni, da se lahko razdajate za druge?
Živ stik z ljudmi mi ogromno pomeni, saj tudi jaz veliko prejmem. Že ko sem delala kot frizerka, sem se ogromno naučila od svojih strank, ki so mi predale najrazličnejše modrosti, zgodbe in recepte za življenje. Vse to me je obogatilo.
Res imam rada ljudi, to sem "podedovala" od svoje mame, ki je sprejela vsakogar, ki je prišel v njeno življenje. Spomnim se, da me je učila, da je treba tudi v največjem kriminalcu poiskati dobro, saj ima to vsak izmed nas v sebi.
Enako obravnavam tudi socialno ogrožene posameznike, ki se pridejo strič k meni na Karitas. To so čudoviti ljudje, nekateri imajo dobro izobrazbo in so imeli povsem normalno življenje, a so jih okoliščine zaznamovale in jih postavile na cesto. Za vsako tako zgodbo se skriva človek, kot smo vsi preostali. In vsakega od teh ljudi obravnavam kot največjega gospoda, z največjim spoštovanjem.
Kaj bi ob praznikih, ki jih obhajamo v teh dneh, sporočili našim bralcem?
Treba je živeti do konca, imeti upanje, da bomo na onem svetu spet skupaj. Ohranjati moramo lep spomin na svoje drage, ki so nam dali veliko lepega in dobrega. Sama sem hvaležna, da imam pokopališče tako blizu, da grem na grob vsak dan, če le morem.
Malo se pogovorim, se spominjam skupnih trenutkov, če pride tak dan, spustim tudi kakšno solzico. Vsekakor pa moramo živeti naprej, tudi če nas dragi zapustijo, ker imamo okrog sebe mladino, ki jim moramo biti vzor.
Minljivost je del življenja in lahko je zelo lepa, če tako tudi živiš. Takšno, kot je bilo tvoje življenje, takšna bo tudi tvoja smrt. Tega se moramo zavedati. Predvsem pa moramo vedeti, da s smrtjo ni konec. Nad nami je namreč On, ki skrbi za nas, poleg njega pa so naši bližnji, ki so z nami in nas spremljajo. Jaz to čutim.
Velikokrat se tudi jezimo na Boga, ker nas loči od najdražjih. Tudi sama sem se tri dni močno jezila na Boga in na svojega pokojnega moža, da se je moji vnukinji to zgodilo. Jezila sem se na Boga, zakaj je to dopustil, in na svojega moža, da ni dovolj prosil zanjo v nebesih, čeprav sta si bila na tem svetu tako blizu. Po treh dneh pa sem si rekla: "Martina, nimaš prav. Ti ne vidiš celotne slike, Bog pa ve, kaj je prav."
Bog pozna vse naše poti in samo on ve, kaj je prav in najbolje za nas in kaj nam je morda prikrajšano. Zavedajmo se tega in da smo minljivi. Zato v času, ki ga imamo, živimo skupaj, delajmo dobro, bodimo dobri drug do drugega. Naj bo ljubezen med vsemi nami, ki smo še živi, in tudi našimi dragimi, ki so že odšli. Imejmo odprte duše in srca drug za drugega in sprejemajmo ljubezen, ki nam jo podarja Bog.
