Molitev je pomemben del življenja vsakega kristjana. Pa vendar nanjo pogosto pozabljamo ali molimo v naglici. Kako se na molitev pripraviti in kako vztrajati tudi takrat, ko nikakor ne steče ali naše prošnje niso uslišane, je za Aleteio spregovorila Urška Jeglič, doktorica znanosti s področja religiologije ter asistentka in raziskovalka pri Katedri za osnovno bogoslovje in dialog na Teološki fakulteti.
Mnogi molitev povezujejo z naporom in celo dolgočasjem. Kako preseči to miselnost?
Kot prvo je molitev pogovor z Bogom. Pogovori pa niso vedno preprosti. Česarkoli v življenju se človek loti, je na začetku težko, potem pa postaja vedno lažje, četudi z majhnimi koraki. Na primer oblečeš športno oblačilo in si že bolj motiviran za fizično aktivnost. Kar se tiče molitve, je dostikrat dovolj že gesta križa in izročitev Bogu oziroma prošnja, naj bo z nami in nam pomaga moliti. To je zelo dober začetek, da nekdo začne moliti, tudi ko nima motivacije. V takšnih trenutkih dostikrat začne delovati tudi Sveti Duh in molitev kar hitro steče.
Pomembno je še izpostaviti, da poznamo veliko vrst molitve. Tako lahko vsak posameznik najde obliko molitve, ki ga nagovarja in jo je zmožen konsistentno in na dolgi rok izvajati. Vrste molitev so seveda lahko različne, lahko se spreminjajo skozi življenjska obdobja. Katoličani ob molitvi pogosto pomislimo na molitev celotnega rožnega venca, ampak molitev je več vrst. Molitev lahko tudi živimo tekom dneva in je čisto preprosto vabilo, da Boga vabimo k vsemu, kar počnemo. Za izročitev je dovolj tudi nekaj sekund.
Kako lahko v molitev pretvorimo izlet v naravo, vožnjo v avtu, nakupovanje …?
Kristjani bi pravzaprav morali živeti iz molitve. Na nek način bi se spodobilo, da v vse naše aktivnosti povabimo Boga. Jezus je tukaj, za nas se je učlovečil na križu, je Bog in človek, od nas ni nikoli oddaljen. Tudi če mi pozabimo nanj, nas On ne pozabi. Torej je na nas, da ga vabimo: pridi z nami in nas usmerjaj.
Čisto konkretno, da bi bili pri nakupih razsodni pri tem, kaj res potrebujemo in česa ne, da bi srečno prispeli na cilj in podobno. Seveda sem sodijo tudi različne oblike čuječnosti ali meditativne molitve, na primer med sprehodom ali opravljanjem najrazličnejših aktivnosti. Tudi tišina, na katero pogosto pozabljamo, je pomemben aspekt znotraj molitve.
Vabljeni na Nikodemove večere
Najpogosteje ločimo osebno molitev in molitev po ustaljenih obrazcih. Je katera od njiju "vredna več"? Ali Bog presoja molitev na ta način?
Zagotovo ne. Molitev v skupnosti ima sicer zelo pomembno mesto. Recimo molitev očenaš, ki jo najdemo že v Svetem pismu v malce drugačni formulaciji, ima zelo močno noto, ko jo moli celotno občestvo. Toda Bog se gotovo veseli vsakršne molitve.
Za kristjana sta pomembni tako osebna molitev kot molitev v skupnosti. Krščanstvo je občestvena religija in znotraj te religije je pomembno, da živimo skupaj. V Svetem pismu piše: Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Hkrati pa je pomembno tudi, da imamo osnovno osebno molitev. V določenih obdobjih nam lahko zelo pomagajo ustaljeni obrazci, sploh za otroke in družinsko molitev so nekaj izredno priročnega in čudovit uvod v molitveno življenje. Bolj ko človek odrašča, bolj ko sam išče osebni odnos z Bogom, bolj ko želi svojo vero poglobiti in odnos utrditi, pa se razvije tudi osebna molitev.
Kar zadeva zatekanje k ustaljenim molitvam, je včasih lahko nevarno, da se jih hitro naučimo in jih možgani avtomatsko ponavljajo, mi pa smo z mislimi medtem čisto drugje. Sama menim, da si je včasih bolje vzeti čas za krajšo molitev in biti ob tem resnično prisoten.
K temu tudi pripomore molitev s svojimi besedami, ko je človek primoran razmišljati, kaj bi rad povedal Bogu. Pri osebni molitvi, tudi branju Svetega pisma, ki je tudi neke vrste molitev, je pomembno, da dajemo prostor, da nam spregovori Bog. To lahko pomeni tišino, da smo pripravljeni slišati, kaj nam Bog želi povedati. Dostikrat se izpovemo Bogu, potem pa rečemo: adijo, zdaj moram iti, čakajo me drugi opravki. Vsak je poklican, da najde tisto vrsto molitve, ki mu v določenem obdobju življenja lahko pomaga, da vero udejanja in živi.
Se lahko na molitev posebej pripravimo?
Veliko je v disciplini. Posameznik se mora toliko poznati, da vé, kdaj bo lahko glede na vse obveznosti najbolj prisoten pri molitvi. Nekomu ustreza zgodnja jutranja, spet drugemu pozna večerna molitev.
Zagotovo je tudi na molitvenem področju dobra neka rutina. V koledarje si radi beležimo različne stvari, molitve pa navadno ne. Poskusimo torej čas za molitev vstaviti v naš urnik. Ko veš, zakaj vstaneš, to dostikrat ni tako težko. Hkrati je pomembna trdna odločitev, da se bomo tega držali.
Ker je človek obredno bitje, mu pri molitvi lahko pomagajo določeni rituali, navade. Ko nekaj večkrat ponovimo, to postane utečeno in nam ni treba več toliko razmišljati, prav tako pa ni potrebno vložiti toliko energije, da bomo z molitvijo začeli. Isti prostor, podobna drža itn. lahko pri tem izredno pomagata. Poiščimo primeren prostor, na molitev se pripravimo z neko držo. Nekaterim pomaga, da klečijo, drugim, da stojijo, tretji lažje molijo sede. V pomoč naj nam bodo razni pripomočki: Sveto pismo, molitveniki, rožni venec, prižgane sveče … Sama sem velik zagovornik kakšnega zvezka, sama mu pravim Božji dnevnik, da si kaj zapišemo ali prepišemo citat, ki nas nagovori.
Kako si lahko pomagamo, ko molitev kljub prizadevanjem ne steče?
Že v Svetem pismu lahko beremo, da imamo obdobja debelih krav in obdobja suhih krav. Tako je lahko tudi z našim molitvenim življenjem. Včasih se nam ni treba pretirano truditi, včasih pa pride resnična suša. Ampak to nikakor ne pomeni, da nas je Bog zapustil. Gre za našo osebno preizkušnjo, morda nas tudi kdo skuša na ta način.
Dovolj je že, če se prekrižamo in vztrajamo. Če kdaj osebna molitev ne steče, nič hudega, pa se obrnimo na molitve, ki že obstajajo, vzemimo v roke Sveto pismo, molitvenik, morda preberimo kakšno knjigo o življenju svetnikov. Veliko je aplikacij, ki nam pomagajo pri molitvi, bodisi posnetki dnevne Božje besede, kakšno razmišljanje o molitvi. Lahko tudi spremljamo sveto mašo, poslušamo slavilne pesmi.
Če je suša dolgotrajna, pa je včasih dragoceno, da se obrnemo na kakšnega duhovnika, prijatelja, partnerja – nekoga, ki mu zaupamo in ga lahko prosimo, naj moli za nas, da bi tudi mi lahko začeli znova moliti.
Zakaj vztrajati v molitvi tudi takrat, ko vse naše prošnje niso uslišane?
Seveda je molitev lahko tudi prošnja. Toda na tem mestu moramo imeti vero in zaupanje, da Bog najbolje vé, kaj je dobro za nas. Tudi v očenašu molimo: zgodi se tvoja volja. Če res iskreno molimo in prepuščamo Bogu, potem tudi prepuščamo nek rezultat v Božje roke, ne glede na to, kakšen bo.
Molitev, kot je: Bog, prosim te, da na izpitu dobim 10, ni pravi način molitve. Lahko pa na primer prosimo, naj nam pomaga, da bomo zmogli pravično, pošteno odgovarjati, da se bomo lahko učili in da bomo znali znanje tudi uporabiti, da nas trema ne bo premagala in bomo znali zaupati vase.
Kako se molitev razlikuje v drugih verstvih, na primer v islamu, ki ga sami podrobneje preučujete?
Med petimi stebri islama je molitev na drugem mestu po pomembnosti, tako pri sunitih kot pri šiitih. Tako kot mi poznajo skupno in osebno molitev. Eno od središč islama je skupnost. Tako opoldanska petkova molitev obvezno poteka obvezno v arabščini, ne glede na to, v kateri državi se nekdo nahaja. Namen tega je, da vsi muslimani znotraj istega časovnega okvira molijo kot skupnost. Temu pripisujejo veliko moč oz. povezanost vseh muslimanov. Medtem ko so osebne molitve precej podobne našim.
Njihove obredne molitve so prav tako sestavljene iz predpisanih formularjev kot naše, le da v vsakem obrazcu citirajo določene vrstice iz Korana. Ne poznajo pa priprošenj k različnim svetnikom in litanij. Naši molitvi rožnega venca je pri njih podobno ponavljanje 99 Alahovih imen, ki so omenjena v Koranu.
Kaj molitev pomeni vam in katera oblika molitve vam je najbolj blizu?
Molitev mi predstavlja osnovno duhovno higieno. Je nekaj, kar potrebujem, sicer odnosa z Bogom ne morem vzdrževati. Če Boga res postavljam na prvo mesto v svojem življenju, sem si na nek način primorana vzeti določen čas v dnevu za Boga, tako kot si ga vzamem za moža. Priznam, da se tudi meni kdaj ne dá moliti, ampak si pri tem ne dovolim izgovorov.
Najraje pišem dnevnik, ki ga imenujem Pisma Bogu. Preberem kakšen odlomek v Svetem pismu in na papir izlijem vse, kar se mi dogaja. Gre za pogovor med menoj in Bogom, čeprav verjamem, da Bog vé, kaj se mi dogaja. Pomembno mi je, da to ubesedim tudi sama.
Hkrati pa dajem velik poudarek zahvaljevanju. Vsak dan se Bogu zahvalim, za kaj sem hvaležna. Prav to dejanje mi dostikrat osmisli, kako Bog deluje v mojem življenju in kaj vse imam.
Blizu pa so mi tudi slavilne pesmi in molitev pred Najsvetejšim.
