Sv. Terezija Avilska naj bi nekoč pripomnila: "Žalostna redovnica je slaba redovnica." Njena misel ne bi mogla biti jasnejša: življenje, posvečeno Bogu, je radostno življenje. Mnogi svetniki so dejansko priznavali pomen humorja kot duhovnega orodja, ki dviguje duha in ohranja srce odprto za svetlobo milosti.
Čeprav je katoliško izročilo pogosto razmeroma resnobno, se ne izogiba potrebi po veselju in smehu. Pravilno razumljen humor ni v nasprotju s svetostjo, temveč je lahko celo njeno znamenje. Z besedami G. K. Chestertona: "Angeli lahko letijo, ker stvari jemljejo z lahkoto."
Lahkotno srce, spodbujeno s humorjem, nam lahko pomaga, da se dvignemo nad drobna življenjska bremena – in ostanemo v sozvočju z vsem, kar je resnično pomembno.
Svetniki in njihova lahkotna modrost
Sv. Filip Neri, "apostol veselja", je slovel po svojem igrivem duhu. Njegovo veselje je bilo nalezljivo in njegove šale so pogosto razblinjale napetost v zahtevnih okoliščinah. Ko so ga nekoč vprašali za nasvet, kako se izogniti grehu, se je pošalil: "Ne žalujte zaradi skušnjav, ki jih trpite. Ko nam Gospod želi nakloniti določeno krepost, pogosto dopusti, da nas najprej skuša njena nasprotna pregreha."
Sv. Filip je v lahkotnem tonu opomnil ljudi, naj se ne jemljejo preveč resno – vsaj ne ves čas. Vedel je, da ima veselje nalezljivo lastnost, ki lahko ljudi približa Bogu.
Tudi sv. Janez XXIII., še ena priljubljena osebnost, je bil znan po svojem smislu za humor. Na vprašanje, koliko ljudi dela v Vatikanu, je znamenito odgovoril: "Približno polovica." Ta duhovit odgovor je vse, tudi njega samega, prizemljil v zavedanju, da tudi v največjih ustanovah delujejo običajni ljudje. Humor je bil v tem primeru oblika samozavedanja in ponižnosti.
Humor v evangelijih?
Čeprav humor običajno ni prva stvar, na katero pomislimo, ko prebiramo evangelije, pa obstajajo trenutki, ko v svetopisemski pripovedi opazimo igrive, morda celo nekoliko posmehljive elemente.
V evangeliju po Janezu, recimo, Jezus Natanaela, ki dvomeče vpraša: "Iz Nazareta more biti kaj dobrega?" (Jn 1,46), imenuje "pravi Izraelec, v katerem ni zvijače". Ta rahel preobrat, ki s prizanesljivim humorjem priznava Natanaelovo neposrednost, kaže na to, da se Jezus ni izogibal duhovitosti.
V izvirnih grških besedilih je mogoče najti tudi globlji, kulturni vidik humorja. Evangeliji so bili napisani v svetu, ki so ga oblikovala grška izročila, vključno s komedijo. V pozni antiki so bile ugledne osebnosti včasih prikazane kot tragikomične, pri čemer so pogosto uporabljale posmeh, da bi osvetlile globlje resnice – kot recimo v primeru Sokrata.
Čeprav je bilo Kristusovo poslanstvo seveda resno, je svoje sporočilo posredoval z globoko preprostostjo, včasih celo z uporabo navidez nekoliko posmehljivih prilik. Pomislimo na primerjavo človeka, ki skuša nekomu odstraniti iver iz očesa, ne opazi pa bruna v svojem očesu (Mt 7,3-5). Podoba se morda sprva zdi na meji nesmisla, vendar služi svojemu namenu z rahlo nesmiselno in celo humorno ostrino.
Humor kot odsev božanskega veselja
Humor v duhovnem življenju nam pomaga pokazati na veselje, ki bi moralo biti značilno za življenja v občestvu z Bogom. Vpogled sv. Terezije skupaj s primeri drugih svetnikov razkriva bogato izročilo radostnega življenja. Smeh, če ga uporabljamo modro, je lahko pot do milosti. Ali kot je zapisano v psalmih: "Naša usta so bila polna smeha in naš jezik vriskanja." (Ps 126,2)
Čeprav torej na straneh Svetega pisma ne bomo našli šal, pa najdemo globoko veselje, ki nas ohranja. In včasih je lahko malce smeha najbolj neposreden način, da svoje srce povzdvignemo k nebesom – sursum corda!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
