V Goriških Brdih živi družina Jenko, v kateri ne manjka topline, smeha in medsebojne podpore. Katarina Jenko, partnerka in mama štirih otrok, je srce in duša te družine. Poleg skrbi za dom dela v domu upokojencev. Njeno največje bogastvo so njeni otroci: najstarejši sin Max obiskuje drugi letnik računalniške šole, hčerka Emma zaključuje osnovno šolo, mlajša Minea hodi v četrti razred, najmlajši Loris pa je še v vrtcu.
"Kot družina smo zelo povezani, veseli in predvsem pozitivni," pravi Katarina. Njihova pot ni bila vedno enostavna. Minea je pogumno prebolela levkemijo, mali Loris pa je zbolel že kot novorojenček in se še danes spopada s težavami s srcem. Kljub temu ostajajo polni življenja in radosti, ki jo širijo med vse, ki jih srečajo.
Včasih je težko otroku povedati oziroma razložiti, da ga čaka težko zdravljenje. Kako je Minea sprejela bolezen?
Z Mineo smo že od samega začetka govorili odkrito. Razložili smo ji, kako bo potekalo zdravljenje in da bomo redno prihajali v Ljubljano. Bolezen je sprejela zelo pozitivno – vsakega obiska se je veselila. Na oddelku je bila zelo priljubljena, saj je kot otrok zelo družabna in klepetava.
Takole si je mala Minea z igro krajšala dneve v bolnišnici:
Najmlajši sin Loris pa je zbolel že kot dojenček. Kakšna je bila njegova diagnoza in kako je opazovati tako majhno bitje, ki se bori za življenje?
Naš Loris je diagnozo prejel drugi dan po porodu. Sprva so zdravniki sumili, da gre za pljučnico, vendar so nam pozneje v Ljubljani povedali, da ima Fallotovo tetralogijo – prirojeno srčno napako, ki vključuje štiri okvare srca.
Zdravniki so nam povedali, da bo potreboval operacijo. Loris je bil nato operiran pri osmih mesecih, saj so se začele pojavljati težave z dihanjem. Postajal je moder in utrujen.
"Opazovati tako majhno bitje, kako se bori za življenje, je bilo izjemno težko, saj nikoli ne veš, kdaj se stanje lahko poslabša."
Ste imeli občutek, da ste se s sinovo diagnozo lažje soočili zaradi izkušnje s hčerino boleznijo?
Ko smo izvedeli za diagnozo, je bil najprej šok in sto vprašanj: zakaj spet mi? Bom zmogla? Te misli so nas držale pokonci celo noč, s partnerjem sva čakala, da pride jutro in da se lahko odpraviva v Ljubljano k sinu, ki je bil na intenzivni negi. Ko so nama zdravniki razložili vse o poteku zdravljenja, sem potrebovala čas, da sem to predelala.
Vseeno mi je bilo nekoliko lažje, saj sem na nek način že poznala sistem zdravljenja. Ostala sem pozitivna – ni mi preostalo drugega, kot da zberem moč in grem skozi še to preizkušnjo.
Kako ste kljub lastnim strahovom ostali močni in opogumljali starejša otroka?
Max in Emma sta vse sprejela in mi zelo pomagala pri raznih opravilih ter pri varstvu Minee, saj sem bila pogosto odsotna. Pri tem mi je seveda stal ob strani tudi partner, brez njegove podpore bi bilo vse še veliko težje.
"Ob sebi imam izjemnega partnerja, ki je v moje življenje prišel ravno v trenutku, ko sem bila na dnu."
Kateri so bili vaši strahovi?
Strahovi me spremljajo še danes. Takrat mi je bilo najtežje ob misli, kako bom vse uskladila – otroke, zdravljenje, skrb zase … Zdaj, ko je najhujše za nami, me še vedno preganja misel, kaj bi bilo, če bi morali skozi vse to znova, a poskušam ne razmišljati preveč o tem.
Zavedam se, da moram živeti naprej in ohranjati moč za svoje otroke. Zato skušamo čim več časa preživeti skupaj in se posvečati dejavnostim, ki nas veselijo.
Časa zase imam zelo malo. S partnerjem si včasih vzameva trenutek in se odpraviva ven, čeprav samo na kavo. Hvaležna sem tudi za vso ostalo družino, še posebej za mojega brata in njegovo partnerko, s katerima pogosto skupaj preživljamo čas in nam v težkih trenutkih stojita ob strani.
Kakšno pa je trenutno stanje obeh mlajših otrok?
Trenutno je Mineino stanje stabilno. Na preglede hodimo vsakih šest mesecev. Ima potrjen ADHD, ki naj bi bil posledica kemoterapij, zato jo zdravimo z obliži, ki ji pomagajo pri koncentraciji. Poleg tega obiskuje Brainobrain program in plesne vaje, tako da je njena dnevna rutina precej pestra.
Pri Lorisu še naprej redno obiskujemo kontrole, vendar smo pred kratkim izvedeli, da se mu je stanje poslabšalo. Zaradi puščanja zaklopke ga čaka še ena operacija. Kljub temu ostajamo pozitivni in optimistični, saj imamo veliko zaupanje v strokovnjake v Ljubljani, predvsem v dr. Igorja Šehića, ki je Lorisa že operiral, in v celotno medicinsko ekipo.
Ste zelo pozitivna in nasmejana družina. Kaj vam pomeni skupni čas in kako ga najraje preživljate?
Radi se odpravljamo na izlete in dopustovanja, saj se zavedamo, kako dragoceno je, da smo povezani in da nam je življenje dalo priložnost živeti. Pogosto se družimo tudi s prijatelji, predvsem z družinami, ki smo jih spoznali v času zdravljenja, saj je zdaj veliko naših prijateljev bližje Ljubljani. Povezuje nas tudi Inštitut Zlata pentljica, s katerim sodelujemo na različnih srečanjih in dogodkih.
Kaj vas v življenju najbolj osrečuje?
V življenju me najbolj osrečuje, da so moji otroci zdravi. Poleg njih mi veliko pomeni tudi moj partner. Hvaležna sem za svojo družino in prijatelje. Ne smem pozabiti na Valerijo in Iva Čarmana, ki ju lahko ob vsakem trenutku pokličem, ko mi je hudo.
Rada hodim v službo, kjer delam s starejšimi ljudmi. Vsak dan me nasmejijo in kaj novega naučijo. Uživam v pogovorih z njimi in seveda tudi s sodelavci, s katerimi se dobro razumemo. Smo kot ena velika družina.
