Koliko počitnic imajo, nenehno so odsotni, nikakršne ravni ne dosegajo več in učenci jih popolnoma presegajo. Nesposobni so, nevzgojeni, samo še na ekranih visijo in starši se ne brigajo zanje. O kom govorimo? O učiteljih, učencih in starših! Nekoč je javno šolstvo spoštovalo starše, primarne vzgojitelje otrok. Šola pa je skrbela za intelektualni razvoj otrok: slovenščino, matematiko, zgodovino, geografijo in naravoslovne vede.
Vsaka nova šolska reforma inštituciji nalaga dodatna poslanstva. Ali je treba izpit za avto opraviti že v šoli? Se je treba v šoli naučiti umivanja zob? Ali lahko otroka seznanimo s pogledi, s katerimi se starši ne strinjajo?
Starši so primarni vzgojitelji
Zakaj so starši tisti prvi, ki vzgajajo otroka? Sploh ne zato, ker bi bili bolj sposobni. Dober vzgojitelj je strokovnjak na svojem področju, gotovo je bolje podkovan v psihologiji in o otrokovem razvoju. Toda starši imajo edinstven adut: svojega otroka imajo radi, zanj so pripravljeni premikati gore in ga spremljati na dolgi rok. Še tako odličen učitelj, predana svetovalna delavka ali dobrohotna psihologinja so v otrokovem življenju prisotni le nekaj mesecev oz. let.
Otrokom so sicer lahko dobri oporni stebri, vendar imajo zasebno življenje, kariero in njihovo prizadevanje je omejeno. Starši, čeprav nepopolni, so prisotni skoraj celo življenje. Vsak lahko iz svoje šolske preteklosti obudi spomin na učitelja, ki ga je zelo pozitivno zaznamoval, in neredko tudi učitelja, ki ga je grdo obtožil.
Biti starš pomeni brezpogojno ljubiti svojega otroka in ga obenem pripraviti na življenje z drugimi, ki ga bodo ljubili pogojno. Vzgajati otroka pomeni pripraviti ga, da bo imel lepo življenje: da bo lahko živel brez staršev, bo svoboden, samostojen in rodoviten.
Ljubiti svojega otroka pomeni skrbeti zanj in za njegove potrebe, ne pa zadovoljiti vseh njegovih želja. Seveda se v družini prilagajamo, upoštevamo šibkosti in napake, vendar je za življenje v družbi otroke nujno treba naučiti tudi prilagajati se drugim.
Otrok ob soočanju z drugimi odraslimi in otroki v šoli, ki posegajo v njegov prostor, sčasoma spozna, da ni središče vesolja, in se nauči, kako živeti z drugimi.
Je poklic učitelja res med lagodnejšimi?
Učiteljem zavidamo počitnice, varnost delovnega mesta, veliko pedagoško svobodo … Zdi se nam, da je njihovo delo zelo lagodno.
Vendar je učitelj nenehno v stiku z resničnostjo družbe, z otroki iz vseh okolij, od tistih najmanj privilegiranih do zelo dobro preskrbljenih. Vsako leto morajo na novo spoznati skupino učencev, se zanimati zanje, se jim prilagoditi, kajti učenec iz leta 2024 ni enak učencu iz leta 2002 in še manj učencu iz leta 1985. Prilagajanje učencem in prilagajanje staršem zahteva celega človeka.
Nekateri učitelji so prezaposleni, drugi odsotni. Ob vsem se morajo prilagajati tudi različnim metodam poučevanja! V razredu je na primer Tim, ki se mora zibati na stolu, da si lažje zapomni snov. Potem so v razredu še Jernej, ki mora vstajati, Klara, ki razmišlja na glas, in Kris, ki zastavlja vprašanja vsakih pet minut, ne da bi počakal na odgovor.
Če prištejemo še otroke z disleksijo, ki delajo z računalnikom, invalidnega otroka s spremljevalcem in otroka, ki ima fobijo pred šolo in k pouku prihaja le občasno, moramo priznati, da od učitelja zahtevamo neverjetno veliko prilagodljivosti in prožnosti.
Učitelji so razpeti med pričakovanji staršev, otrok in administracijo: pripeljati otroke do mature, ponuditi edinstven program, prilagoditi se raznovrstnim znanjem in različnim prizadevanjem (nimajo vse družine enakih pričakovanj od izobraževalne stopnje), izravnavati prirojeno neenakost in spoštovati družinske vrednote.
Učitelji torej v svojem poklicu doživljajo nasprotujoče si zahteve: nemogoče je izpolniti vsa pričakovanja, nenehno se soočajo s porazom. Nekateri so v veliki skušnjavi, da bi ves ta mali svet potisnili v cekar in se zaščitili z nerganjem. Eva, inženirka, ki se je prekvalificirala v učiteljico matematike, pravi: "Rada imam svoje delo, je zelo pomembno in smiselno, vendar se strogo izogibam zbornici, ker me duši!"
Učitelji so v skušnjavi, da bi se imeli za "vedeže"
Nekdaj so bili učitelji bolj izobraženi od staršev svojih učencev in s pridobljeno univerzitetno izobrazbo so imeli v družbi ugled. Danes ima učitelj enako stopnjo izobrazbe, kot jo ima tretjina prebivalstva, plača ni zavidljiva in dostopnost do znanja staršem omogoča, da so včasih bolj osveščeni o psihologiji ali pedagogiki.
Kljub vsemu še danes obstajajo učitelji, ki zavzemajo držo "vedeža" pred starši, ki naj bi bili neustrezni, odsotni, popustljivi … Medtem ko so tudi sami kot starši nepopolni.
Starši in učitelji imajo ne nazadnje isti cilj: omogočiti otrokom, da dosežejo znanja, da bi si pridobili samostojnost in svobodo. V neki francoski šoli učitelji in starši skupaj odločajo o kazenskih ukrepih. To je dober način, da skupaj pomagamo otroku odrasti. Najprej se je treba srečati, se spoznati, razumeti, kako vsak posameznik deluje in kakšna so pričakovanja, ki spodbujajo k delu s skupnim ciljem. Za uspeh učencev. To je bistveno, kajti svet potrebuje energijo mladih!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
