Ema Klinec je bila leta 2021 svetovna prvakinja v smučarskih skokih in je z 226 metri tudi nekdanja svetovna rekorderka. Njena prizemljenost se zdi neverjetna. Motivi za zmago na tekmovanjih zanjo niso blišč in fotoaparati, temveč dobri skoki, ki ji dajejo energijo. Od kod ta njena drža? V nadaljevanju.
Zaradi vaših velikih uspehov bi lahko poleteli do neba, če se izrazim metaforično. Od kod ta vaša skromnost?
Vse izhaja iz same družine, ki izvira iz Poljan nad Škofjo Loko. Veliko otrok nas je, imam še dva starejša brata in dve starejši sestri. Nič nam ni bilo samoumevno. Da bi v življenju kam prišli, smo se morali boriti – vsak posebej, na svojem področju. Zdi se mi, da te življenje hitro prizemlji. Skromnost mi je všeč, morda sem takšnega značaja.
Ko se je večina otrok v vrtcu igrala z barbikami oz. bagri, ste vi leteli s skakalnic. Je bilo nekako tako?
Res je. Pri šestih letih sem začela skakati, pri trinajstih pa sem že zmagala na državnem prvenstvu v članski kategoriji. Takrat sem se začela udeleževati tudi mednarodnih tekem na višji ravni.
Očitno vaša mama ni bila preveč zaskrbljenega karakterja in ni imela težav opazovati svoje majhne deklice pri skokih z višin …
Mama je bila tega že navajena, saj sta pred mano skakala tako sestra Barbara kot brat Gašper. Jaz sem šla po istih stopinjah. Oba sta bila za tiste čase kar uspešna. Brat je nastopil na FIS Cupu in bil član mladinske reprezentance in tudi sestra je nastopala na svetovnem prvenstvu. Vedno sem si želela trenirati skoke, ti so bili zame številka ena, čeprav sem se imela možnost preizkusiti tudi v drugih športih.
Loading
Kako ste bili kot pubertetnica, ki jim gredo običajno po glavi povsem druge stvari, tako disciplinirani in vestni?
Ravno na prehodu v srednjo šolo sem si poškodovala koleno. Februarja leta 2014 bi se morala udeležiti olimpijskih iger v Sočiju, mesec dni prej pa mi je poškodba kolena to preprečila. Tedaj sem obiskovala prvi letnik Gimnazije Škofja Loka in lahko rečem, da me je šola rešila. Morala sem rehabilitirati koleno in z učenjem sem si zaposlila glavo.
Kar pa se motivacije tiče, z njo nikdar nisem imela težav. Res pa je, da po poškodbah nisem bila prepričana, ali lahko pridem na raven, ki sem jo imela pred tem. Po drugi poškodbi sem s pomočjo podpore drugih ljudi k sreči prišla nazaj.
Navadni smrtniki občudujemo pogum skakalcev, ko vas gledamo jadrati med oblaki. Je pogum zapisan v vaših genih, so vas morda vzgajali k premagovanju vsakršnega strahu, ali je bilo kako drugače?
Lahko povem anekdoto iz otroških let. Skakalci delamo vajo imitacije, pri kateri skakalec počepne, zavzame zaletni položaj, trener ga dvigne v zrak in skakalec na njem leti. Z bratom sva se doma igrala te igre.
Dejal je: "Ema, pojdi na mizo, doskoči in te bom ujel." Bila sem vesela, da se je spomnil tako dobre igre. Storila sem, kot je rekel, se odločno odrinila, v tistem trenutku pa se mi je brat spodmaknil in priletela sem naravnost "na ploh".
Tisti dan je bilo v hiši precej prepirov, saj sem bila na brata zelo jezna. Zdaj pa se ob spominu na to šalimo, da je bil to tisti prelomni trenutek, od katerega me letenja ni več strah. (smeh)
Loading
Glede na to, da se višine očitno ne bojite, obstaja kaj, pred čimer trepetate?
Še najbolj se bojim večjih spuščenih psov, saj do njih nimam zaupanja.
Nekje ste izjavili, da se med poletom spočijete. Kako je to mogoče?
Moje besede so vzeli malce iz konteksta. Dejala sem namreč, da imam med letenjem čas zase. Vsakič, ko treniram in dosežem dober skok, mi to da energijo za cel dan, cel teden. Takrat me preplavi val zadovoljstva, da mi je uspelo.
Doživljate tovrstne lepe trenutke tudi na letalu ali znajo biti poleti na tekmovanja po svetu naporni?
Zelo so naporni, predvsem zato, ker skakalno opremo vedno prenašamo s seboj in jo nosimo na ramenih. Odložimo jo zgoraj, potovalke pa gredo v spodnji del. Zame je to vedno določena mera stresa.
Navijači, ki gredo včasih z nami na pot, se čudijo, kako smo sposobni skakati naslednji ali včasih celo isti dan po letu z avionom. A nekako sem se tega navadila in trudim se najti stvari, ki me na letalu zaposlijo.
Katere na primer?
Rada berem, si ogledam kakšno serijo ali pa samo mižim. Včasih sem tako utrujena, da ničesar več ne morem. V glavi imam načrte, da bom počela to in to, a ne gre vedno. Vse je odvisno od počutja.
Duhovnik Jože Plut je v medijih omenil, da je vesel, ko vas (in nekatere druge športnike) vidi pri maši. Kako bi to komentirali?
V otroških in najstniških letih sem kar precej hodila k maši, takšne so bile navade. Zdaj se me pri maši v Poljanah vidi precej manj, saj od spomladi živim pri fantu v drugem kraju. Jože, upam, da mi ne zameriš! (smeh) Ko je bila dvajseta obletnica atove smrti, sem se maše seveda udeležila skupaj z vso družino. Za takšne priložnosti rada pridem v domačo vas.
Lahko zatrdim, da so Jožetove besede in njegov stil res nekaj posebnega. Odkar je pri nas, sem opazila lepo spremembo v župniji. V župniji pa je bilo odlično vzdušje že prej, ko je bil pri nas Jože Stržaj. Z njim sem imela malo več stikov, saj me je birmal in nas kdaj obiskal tudi doma.
Sicer pa se me je Jože Plut nekoč povabil na oratorij in mi tam skuhal kavo. To mi bo vedno ostalo v spominu. Da ti duhovnik skuha kavo – to je res nekaj posebnega.
O vas so napisali pravljico Deklica, ki je poletela z mirom in je bila nedavno predstavljena javnosti. Govori o pogumu in notranjem miru. Kje v pravljici so vas najbolj zadeli v bistvo?
Že kar z naslovom, ki omenja notranji mir. Sem oseba, ki hitro začuti, ko kaj ni v redu. Morda tega ne znam pokazati oz. povedati, vendar pa to hitro začutim. Po eni strani me to ovira, po drugi pa si rečem, da imam nekaj, kar me zaznamuje, in to mi je všeč.
Loading
Kakšen je trener, ki ga zlahka sprejmete in upoštevate tisto, kar vas skuša naučiti?
V svoji karieri bi izpostavila Jerneja Kumarja, ki je moj klubski trener iz SSK Žiri. On je oseba, h kateri se lahko zatečem, ne glede na to, ali sem v slabi ali dobri formi, in bo vedno našel prave besede ter napotke. Velikokrat me je odrešil, ko sem razmišljala o tem – in bila sem blizu tega –, da bi smuči postavila v kot oz. ko so bili rezultati slabši.
Seveda pa moram omeniti tudi Zorana Zupančiča, pod vodstvom katerega smo osvojile vse, kar se je dalo. Po mojem mnenju mora biti trener strikten in dosleden pri svojem delu.
Skakalci ste izjemno vitki. Pred seboj imam strokovnjakinjo, zato lahko malce za šalo povprašam: kaj bi se zgodilo s človekom s stotimi kilogrami, ki bi poletel na letalnici?
Z eno besedo, to bi bil smuk. Ne bi šlo prav daleč. Tudi če bi zelo lepo skočil, bi gravitacija naredila svoje. (smeh)
Če bi imeli hčer, bi jo vpeljali v ta šport ali bi prej dobro razmislili?
Če bi v njej prepoznala željo, bi jo pri tem spodbujala. Bi ji pa poskusila svetovati, naj si najde nekaj, v čemer uživa. To se mi zdi najpomembnejše. Stojim za tem, da ti vrhunski šport da ogromno. Bila pa bi zelo zadovoljna tudi, če bi si hči izbrala kak študij in se ga resno lotila.
Druga plat športa pa je tudi velika medijska izpostavljenost. Poznam ogromno ljudi, med njimi sošolcev, ki so na določenem področju izjemno uspešni, niso pa tako medijsko izpostavljeni. Želela bi si, da bi se hči posvetila sebi, ne pa nekemu nepotrebnemu blišču.
