Ob pogledu na živahno Parižanko, ki je vedno elegantno oblečena, ne bi nihče posumil, da se Laurène vrača z dolgega in bolečega medicinskega potovanja, ki se je začelo pred 13 leti. Ko je bila stara 25 let, v odlični formi in z dvema prestižnima diplomama v žepu, magisterijem iz višje poslovne šole in še s kadrovsko diplomo, je bakterija, ki je zdravniki niso takoj odkrili, napadla njeno srce, nato pa se je razširila po celem telesu.
Sledila je odpoved organov, ki jo je skoraj stala življenja. Večina organov si je opomogla, srce in ledvica pa so bili močno poškodovani. Dva meseca je bila v umetni komi, v tem času so ji presadili srce, pozneje pa še ledvico, ki ji jo je darovala njena mama. Toda to še ni bil konec njenih težav. Tudi darovano srce ji je začelo odpovedovati in znova je prestala presaditev.
Okrepljena z vero bližnjih
"Dolgo sem bila v šoku," pojasnjuje Laurène, "v drugem prostoru in času: sterilnem in modernem medicinskem svetu enote za intenzivno nego, s telesom, priklopljenim na aparate, in sopotniki v nesreči, ki jih je doletela bolezen ali nesreča. Potem pa sem pustila, da me je prevzela ljubezen mojih ljudi."
Njeni bližnji so njeni prijatelji in družina, ki je niso spustili izpred oči in so sprožili obsežno molitveno verigo, naredili razpored molivcev in molili dneve in noči.
Najbolj pomembna med njimi pa je njena mama, ki jo Laurène opisuje kot "levinjo". "Ko sem izvedela, da se bom morala vsega znova učiti – hoje, požiranja, pisanja … – sem se zavedla razsežnosti katastrofe, ki me je doletela. Mama me je pustila jokati tri tedne, potem pa me je postavila na trdna tla: 'Zdaj pa nehaj jamrati, vzemi svoje življenje nazaj v svoje roke in ovire boš presegla z močjo ljubezni in molitve.' Bila sem osupla."
Desetkratni apetit po življenju
Zelo hitro je dobila jekleno voljo. Po dveh letih v bolnišnici in šestih mesecih vnovičnega prilagajanja na resnični svet se je leta 2013 vrnila na delo v banko, kjer so jo prijazno sprejeli.
Čeprav se ne počuti "v koraku z mladimi svojih let", je bolj osredotočena na bistveno, a je tudi "veliko bolj krhka in utrujena", zato počne vse, kar je v njeni moči, da bi se vrnila v čim bolj normalno življenje: "Ko si leto dni na invalidskem vozičku ali imaš navodilo, da ne smeš spiti več kot pol litra tekočine na dan, se hoja ali pitje vode zdita čudežna," zagotavlja Laurène.
Čeprav njeno vsakodnevno življenje vključuje veliko odrekanj, je Laurène odločena, da bo na življenje gledala s svetle plati: "Moja zgodba je zgodba o želji, ki me ohranja pri življenju. Želim biti srečna, uživati v vsaki majhni radosti, ljubiti in biti ljubljena. Ne bojim se živeti svojega trpljenja v polnosti in ga sprejeti."
Kristus, luč v temi
Leta 2019 se je soočila z novo preizkušnjo. Njen vid se je nenadoma začel slabšati. Preživela je trenutke "neizmerne tesnobe", a ko so ji po treh letih povedali, da bo do leta 2025 oslepela, si je takoj nadela bojni oklep. Odločila se je, da bo potovala, dokler ji ne bo zmanjkalo moči, in da bo zbirala spomine, podobe in lepoto tega sveta.
Z družino in prijatelji je ustanovila solidarnostni sklad in se odpravila osvajat svet: Martinik, Egipt, Združene države Amerike, Madžarska, Norveška, Italija, Izrael, Senegal, Kenija, Jordanija, Španija ... "Videla sem neverjetne stvari! Zahvaljujoč velikodušnosti prijateljev in družine sem imela veliko srečo, da sem lahko uresničila svoje sanje."
Pred kratkim se je Laurène odločila, da bo pustila službo in začela z drugimi deliti svojo zgodbo in "tehnike preživetja". Začela je pripravljati konference in predavanja na različne teme, na primer Identiteta in invalidnost.
Poleg svoje prostovoljne in podjetne narave Laurène ne skriva dejstva, da jo pri življenju ohranja tudi vera:
"Moj oče je bil jud, moja mati katoličanka," je povedala. !Vzgojena sem bila v krščanski veri, vedno sem bila z eno nogo v njej, bila sem pri skavtih in obiskovala katoliške skupine, vendar vera v meni ni dejavno živela vse do druge presaditve srca, ko sem čutila tako obdajajočo prisotnost, da sem bil prepričana o obstoju Boga. K maši ne hodim pogosto, vendar vsak dan molim in večkrat na teden preberem evangelij. To me hrani." In v smehu doda: "Poleg Béyoncé je moj junak Kristus!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
