Starši se soočamo z nenehnim pritiskom: biti popoln očka ali popolna mama, kot se kažeta na družabnih omrežjih. Toda ali popolni starši res obstajajo? Najverjetneje ne. Namesto da bi se gnali za nedosegljivim ciljem, si zastavimo boljši cilj: biti kolikor je možno najboljši starši, ne da bi nas to bremenilo.
Treba je poznati lastne omejitve. Sploh če imamo več otrok, kajti ti zahtevajo našo pozornost, največkrat vsi v istem trenutku in to zelo vztrajno. Popolnoma normalno je, da občutimo trenutke, ko nas vse presega, ko se nam zdi, da smo kot starši pogoreli na celi črti. Takšni občutki nas bodo najverjetneje obhajali, ko bodo otroci preveč časa preživeli pred televizijo, ker ravno zaključujemo nek projekt, ali ko se bomo razjezili na otroka, ker razmišjamo o tisoč in eni stvari.
Ko nas prevzame občutek poraza, se spomnimo na zlato pravilo. Pomagalo nam bo bolje obvladovati starševstvo: "Izberi svoje boje."
"Izberi svoje boje"
Ko postanemo starši, je nemogoče opravljati več stvari hkrati in vse opraviti popolno. So trenutki, ko se lahko popolnoma posvetimo svojim otrokom, preživljamo čas z njimi, se z njimi igramo, skupaj beremo, jih učimo novih stvari, pozorno spremljamo njihovo šolsko delo … Bodo pa tudi trenutki, ko ne bomo imeli časa ali moči za vse to, ker se moramo posvetiti še drugim stvarem, morda dojenčku, gospodinjskim opravilom ali službenim obveznostim, da bi lahko še naprej preživljali svojo družino.
Kadar začutimo, da nas vleče in trga na vse strani, se poskusimo naučiti izbrati svoj boj, določiti prioritete, predvsem pa se ne obtoževati za to, kar nam ni uspelo narediti. Ne smemo pozabiti, da morda določene situacije ne bomo sposobni takoj obvladati, a se ji lahko posvetimo, ko bomo bolj spočiti in bomo imeli več energije.
Na primer, ko se otroci ali najstniki kregajo, se odločimo, da bomo problem raje mirno reševali nekoliko pozneje, po premisleku in bolj spočiti.
Če imamo občutek, da nismo najboljši ali popolni starši, se spomnimo na zgled svete družine. Predstavljajmo si tesnobo, ki sta jo doživljala Marija in Jožef, ko se je dvanajstletni Jezus odločil ostati v templju tri dni, ne da bi komur koli prej povedal. Tudi Jezusovi starši so se gotovo morali soočati z občutkom poraza.
Bolj kot prizadevanja, da bi bili popolni starši, je pametneje postaviti si prioritete in paziti nase, da opustimo krivdo in enostavno naredimo po svojih najboljših močeh. Kajti tisto, kar zares šteje, ni popolnost ali to, kar vam je uspelo opraviti, temveč je ljubezen, ki jo vlagate v vsako svoje dejanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
