“Ker ne bomo večno na tem svetu, je pomembno, za kaj namenimo svoj čas”

Nejc Blatnik je star 22 let in prihaja iz okolice Ljubljane. Zaposlen je v podjetju Hella, svoj prosti čas pa rad nameni druženju s prijatelji, najrazličnejšim hobijem, kot je igranje kitare, pa tudi prostovoljni dejavnosti.

Je skavt, v domači župniji pa je že več let aktiven kot oratorijski animator in pevec v župnijskem zboru.

Kaj počneš kot prostovoljec?
Sem oratorijski animator in skavt.

Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
K prostovoljstvu me je spodbudilo dejstvo, da sem se že kot otrok vedno udeleževal oratorija in bil aktiven pri skavtih. To sem hotel ohranjati še naprej in k obojemu spodbujati tudi nove generacije.

Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Vedno sem se udeleževal skavtskih aktivnosti zaradi dobre družbe prijetnih ljudi in ker me je k skavtom vpisala mami. Imel sem se lepo, a ko sem bil pred odločitvijo, ali naj postanem skavtski voditelj, sem se spraševal, ali je sploh vredno vložiti toliko prostega časa in energije za nekaj tako neprofitnega.

Druge sem slišal reči, da so hvaležni za vse, kar so jim skavti dali, in bi to radi delili naprej, jaz pa v tistem trenutku tega nisem čutil. Mislil sem si: "Veš, kaj vse lahko počnem v tem času; lahko grem v kino, lahko vadim kitaro, lahko se učim za izpite, lahko grem delat in zaslužim denar …"

Res sem se zaposlil in nisem več aktivno sodeloval pri skavtih. Po dveh letih redne zaposlitve so me poleti povabil na skavtski tabor, da bi pomagal kot tehnik. Ker sem imel ravno takrat možnost, da si vzamem nekaj tednov dopusta, sem se odzval vabilu in šel na tabor.

In naj vam povem, na taboru sem se imel tako zelo lepo. Vsak dan je bilo polno smeha, zabave, dela, kuhanja, pospravljanja … In vsaka skavtska pesem je obudila spomine, na katere sem skoraj pozabil, da jih imam. Zares je bila lepa izkušnja in vprašal sem se, kaj sem počel zadnji dve leti, kaj sem imel in kaj sem v tem času izgubil.

Na taboru sem veliko več dobil, kot če bi tisti čas preživel v službi ali pa doma. Dobil sem tudi veliko več, kot sem "dal" fizičnega dela. Ker nismo večni, je to, kam namenimo svoj čas, še toliko bolj pomembno, kot si mislimo.

Pa otroci, ki so te tako veseli, samo da te vidijo! Vsakogar "zagrabi" želja, da bi jim dal nazaj vsaj toliko, kolikor je ob takem delu dobil. In če me vprašate: "Aha, torej zanje delaš povsem prostovoljno," je odgovor ne. Ne delam samo zanje, to delam tudi zase, ker vem, da bi sicer obžaloval, da me ni tam.

Na koga ali kaj si najbolj ponosen? In zakaj.
Moj največji vzor je (naša čudovita sodelavka, op. ur.) animatorka Katarina, ker je bila kot animatorka na oratoriju vedno skrbna in delavna, kot voditeljica pa je več let skrbela za cel oratorij. Tudi sedaj, ko ni več vodja animatorjev, vseeno rada priskoči na pomoč, če jo potrebujemo.

Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Na letošnjih prehodih (skavtskem taboru) se je zgodilo nekaj, kar se je meni zdelo zelo smešno. Dvema otrokoma sem vneto razlagal, da se bom udeležil Ljubljanskega maratona, na katerega sem se pripravljal. Povedal sem jima, da sem v skrbeh zaradi velike konkurence – 90-letne gospe Kazimire, za katero sem bil povsem prepričan, da me bo prehitela.

Ko se nam je pridružil tretji otrok, sem se ustavil in začel celotno zgodbo od začetka. Pridružil se je četrti in ponovno sem začel od začetka. Tako se je ponovilo še nekajkrat in to jih je zelo zabavalo. Na koncu sem bil med večerjo obkrožen z desetimi otroki in sem že sedmič razlagal zgodbo, ki jo je večina že slišala, a se vseeno niso predali in so poslušali do konca. Čisto na koncu zgodbe sem jim pokazal še tale posnetek.

Zakaj bi k prostovoljstvu povabil tudi druge?
Veliko ljudi pravi, da nimajo časa za stvari, kot je prostovoljno delo. Strinjam se, da moraš sam ugotoviti, kaj si želiš, in sam priti do tega, da te to začne veseliti. Morda je pa to, da si prišel ali prišla do konca mojega intervjuja, znak, da se tudi ti udeležiš in se preizkusiš v kakšni prostovoljni organizaciji.