Tomas Ream ima po očetu ameriške, po materi pa mehiške korenine. Je goreč katoličan, ki živi na območju Houstona. V 29 let trajajočem zakonu z ženo Ivonne sta se jima rodila dva otroka. Vse do velike preizkušnje v njunem zakonu so kot družina živeli dejavno krščansko življenje.
Oddaljitev in razveza
Tomas je v pogovoru za špansko izdajo Aleteie povedal več o ozadju ločitve z ženo: "Leta 2009 sva imela veliko zakonsko krizo, najini odtujitvi je sledila razveza. Ločitve sam nikoli nisem jemal kot dokončne, saj sem se s sklenitvijo zakona ženi zavezal za vse življenje. Ona je temu prepričanju nasprotovala."
"Zavedal sem se, da bom ne glede na vse po njej dosegel svojo svetost in ona po meni, zato sem se boril za to odgovornost, ki mi jo je Bog dal s prejemom zakramenta zakona."
Iz tega razloga se Tomas ni strinjal z ločitvijo. "Poročil sem se z zavedanjem v mislih in srcu; ni bilo dvoma, da je zakonska zveza veljavna pred Bogom."
V nadaljevanju pojasnjuje, da mu je Bog dal zmožnost, da v svoji ženi še naprej vidi ljubljeno osebo, s katero se je poročil, "čeprav je navzven odsevala osebo, ki je nisem več poznal. Kot bi v celoti spremenila svojo osebnost".
Prepričan je, da je vmes posegel hudi duh, ki je Ivonne zavedel, da mu je na široko odprla vrata v svoje življenje. To se je odražalo predvsem v vzdušju doma. "V hiši je bilo čutiti močan vpliv zla, ki me je večkrat sililo na bruhanje. Ne morem reči, da je šlo za obsedenost, je bil pa zelo močan vpliv."
Velike zahteve do žene
V tistem obdobju je Tomas spoznal, da se njegova žena spopada z depresijo. "Skušal sem ji kar se da pomagati in postal do nje precej zahteven. Rekel sem ji: 'Kako je mogoče, da ne moreš vstati iz postelje?' Pritiskal sem nanjo, kar je botrovalo temu, da je odšla. Bil sem zelo zahteven glede urejenosti doma, ona pa mi je dejala, da imam pretirano željo po nadzoru."
Na neki točki je moral zaradi pravnih zahtev popustiti in podpisati ločitvene papirje. Svojo stisko in upanje je položil pred Boga. Vsak dan si je vzel čas za sveto mašo in prosil Gospoda, naj njegovi ženi odpre oči, da bo zopet našla pot do sreče.
Ivonne si je v tistem obdobju prizadevala ustvariti novo družino, vendar ni bila srečna. Niti ko je našla svojo drugo ljubezen. Tomas je medtem prevzel odgovornost za svoja dejanja. Zavestno je začel delati na sebi, odkrival je svoje napake in si prizadeval za spremembe. Tudi po ločitvi je bil zaradi otrok še naprej prisoten v življenju nekdanje žene, predvsem za praznike in rojstne dneve. Ob tem pravi, da sam nikoli ni nehal biti Ivonnin mož.
Od njune ločitve je minilo pet let, ko se je Ivonne obrnila na Devico Marijo in ji potožila, da ne more živeti sama, temveč potrebuje moža, kakršen je bil sveti Jožef.
Kot odgovor je Mati Božja v njeno srce položila Tomasovo podobo, kot da bi ji želela reči: "Zakaj iščeš moža, če ga že imaš?" in "Kako se boš poročila z drugim moškim, če pa ga že imaš?"
Vnovično osvajanje
Tomasova prizadevanja, da bi znova osvojil Ivonne, so se obrestovala. Povabil jo je na večerjo in kratek oddih, da bi praznovala njen rojstni dan. Čeprav je imela Ivonne še vedno velike dvome, je povabilo sprejela. "Ko sva prispela, so jo pričakale rože, steklenica šampanjca in glasbena spremljava valčka, ki sva ga plesala na dan najine poroke," pripoveduje Tomas.
"Začela je jokati in ves čas je govorila Bogu, pa tudi meni: 'Zakaj mi to delaš?', kot da bi jo spravljala v trpljenje. Samo pokazal sem ji, da je še vedno moja žena. Objel sem jo, jo potolažil in skupaj sva zaplesala. Končno se je spet prepustila in mi vnovič rekla da."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
