Miha Guštin – Gušti. Že dobri dve desetletji je samostojni izvajalec, s svojimi zdajšnjimi in nekdanjimi sopotniki je septembra očaral polne Križanke, kjer je bil na odru tudi s sinom Krisom. Prej je bil nepogrešljiv član Big Foot Mame. Mož Chantal – že 25 let – in oče treh otrok. Preplet družine in glasbe, pogled na današnjo družbo in vrednote, preizkušnje, ki so ga izklesale, in vloga navadnega občana. Vse to je med drugim razkril v Moških skrivnostih.
Glasba, žena, otroci, čas zase. Kako krmarite med prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Kar v redu. Na srečo ne delam na način, da bi hodil nekam zjutraj v službo. Preživljam se z glasbo, imam kar veliko časa zase. Otroci so že tako veliki, da tudi že skrbijo zase. Vseskozi ne moreš ustvarjati. To je odvisno od navdiha. Veliko se ukvarjam s športom. Zjutraj grem na kavo, dan si nato kreiram po svoje. Zelo lepo krmarim in uživam v svojem času. Včasih bi si morda želel celo bolj zapolnjen urnik.
Kako je videti dan glasbenika?
Tudi žena dela v glasbeni industriji. Jaz sem doma. Precej delam vaje, ki mi blažijo vnetje, nastalo zaradi nogometa. Delam tudi vokalne vaje, primem kitaro, ponovim pesmi. Okrog dvanajstih začnem razmišljati, kaj bomo jedli, in kuhati kosilo. Popoldne igram nogomet, grem na kak koncert. Studio in vaje pa pomenijo resno delo, ki pa se ne dogaja vsak dan.
Koliko koncertov imate na leto, s svojo skupino in Tomijem iz Siddharte?
Ne veliko, želel bi si jih mnogo več. Imam jih deset do petnajst na leto. Glede na svoj repertoar bi lahko več igral.
Kako razvajate svojo ženo?
Do nje poskušam biti čim bolj ljubeč. Teživa k temu, da imava čim bolj iskren odnos. Te neposrednosti me je naučila kar ona. Prihaja iz Nizozemske, kjer imajo tak način komuniciranja. Hitro povedo v obraz, kaj jim je všeč ali ne. Ne ker bi te hoteli užaliti. Pri nas povemo bolj po ovinkih ali v rokavičkah, da ne bo kdo prehitro užaljen. Odkrit odnos se mi zdi najlepša točka za razvajanje in ohranjanje zveze.
Tudi ali pa še posebej po 25 letih zakona? Čestitke! Daleč od tega, da bi bilo samoumevno, da zakon traja četrt stoletja.
Trudiva se. Bili so lepi in grdi časi, to je normalno. V zakonu, kjer vse štima, nekaj hudo ne štima. Chantal ni posesivna, kar opažam pri balkanskih ali slovenskih puncah. Nekaj ji je jasno: vedno bom prišel domov. Super se imava. Tudi ona počne veliko stvari in jo jaz pustim pri miru. Tolerirati se je treba. Primer: imamo eno televizijo. Ne kregava se, če eden gleda nekaj, kar drugemu ne ustreza. Imava spoštljiv odnos. To je največ, kar veže dva človeka.
Je težko obdržati zakonske vrednote, navsezadnje tudi zvestobo, v svetu, kjer tovrstne vrednote precej vodenijo? Vendarle ste precej obkroženi z mladimi in malce starejšimi šarmantnimi damami.
Seveda moraš vseskozi "furati" to, kar si se odločil. Skušnjave so bile, obkrožajo te lepa dekleta. Imam pa distanco. Jaz poskusim to izkoristiti za navdih. Tako nastane kak lep komad. Ne živim pa le na koncertih. Imam veliko skupin, s katerimi se družim. Tam me ne obravnavajo kot zvezdo, ker je to pač moj posel. Na nogometu nad mano brez težav storijo konkreten prekršek. Ali pa ga jaz. 😊 Vsak ima svojo službo. Ni tako, da sem nenehno obkrožen z lepoticami, ki me vseskozi vabijo v skušnjavo. 😊 To je idealiziranje življenja, kakršno ne obstaja.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Gotovo ne tega o nogometu in pivu, ki ga še posebej rad pijem med nogometom. Vem, kdaj moram biti copata. Vem, kdaj moram reči: da, draga. Za ljubi mir. Kako to čutim? Na primer, da nekam ne bi šel. Ampak vseeno grem, ker vem, da si ona to želi. V Beli krajini imava zidanico, z veseljem pokosim okolico, porežem drevje, zlagam drva. Starejši kot sem, rajši delam okrog hiše. To niso preveč tipična rokerska ali glasbena opravila.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Že od mladih nog sem v nogometu. Nikoli nisem bil blazno dober, sem korekten, ga pa zelo rad igram. Vse rajši hodim v naravo, na kolo. Zame je največja kazen, da se moram usesti v avto in se drenjati po cestah in ulicah. Sem Bežigrajčan, to je moj čustveni epicenter.
Za klene fante in gospode
''Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?''
Še danes se mi zdi, da sem bil slab oče. Ampak očitno nisem bil tako slab. Vsi otroci so lepo vzgojeni in jim gre dobro v življenju. Nekaj dobrega sem že moral narediti. Velikokrat sem imel občutek, da sem kot oče padel na izpitu. Na primer, ko sem hotel nekaj napraviti, tega otroci niso želeli. Pogosto sem zato kaj poskusil na silo, ampak se je izkazalo za narobe. Težko mi je bilo v vlogi "fotra", še zlasti, ko so bili otroci majhni. Tedaj je bilo treba vedeti, kje se postavljajo meje in kje ne, ter kje sploh te meje so.
Ko je bil Kris dojenček, ste igrali še v Big Foot Mami, kajne?
Da, spomnim se, da sem nekoč prišel domov z nastopa ob petih zjutraj. Utrujen, malce okajen, super je bilo na koncertu. Bil sem pod adrenalinom. V trenutku, ko bi se najraje le ulegel, mi Chantal pravi: "Vso noč ni mogel zaspati. Še ti ga imej malo." In mi preda Krisa. Potem sem ga do kakih šestih uspaval, dokler ni zaspal. Ponavadi sem izbral melodijo Izidor ovčice pasel. Ko je zaspal, si nisem upal mrmrati pesmice, da se ne bi zbudil. Zoprno je, ko otrok noče zaspati. On je živčen, mama pa tudi.
Maja, najin tretji otrok, ni bila načrtovana. Vso opremo sva že dala stran. Vesel sem, da sva se odločila, da spraviva otroka na pot. Ni nama žal. Vsakokrat, ko pogledava Majo, se nama zdi, kot da se nama zahvaljuje za to odločitev.
Povejte še malo o prepletu glasbe in družinskega življenja.
Gre za velik preskok iz adrenalinskega šusa na odru ter dogajanja po koncertu s trepljanjem po rami in pivom, ko so vsi so navdušeni, tudi ti, na dogajanje doma. Ko namreč ob kaki četrti uri zjutraj zaspiš, domov prideš uro ali dve prej, in se zbudiš ob devetih, desetih, si spet čisto navaden človek. Utrujen si, adrenalin pa še dela. Moraš se prizemljiti. Tisto prej je bila služba. Zdaj pa je navaden dan, ki ga moraš izpeljati kot navaden človek. Kot navaden občan.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Manjka empatije. Zavedanja o skupnosti. Individualizem je tako močno na pohodu, da pozabljamo, da je treba narediti nekaj, od česar bo imel še nekdo drug kaj. Ljudje mislijo, da lahko v demokraciji delaš vse. Ni tako. Greš na volišče, voliš svojega predstavnika, tu se demokracija konča. Potem živimo po pravilih. Če se ne bom ustavil na rdeči luči, bo kaos. Meja pravil se vse bolj premika: ker jaz lahko. Zakaj pa? Nekatere stvari so zelo lahko dostopne. Ne zavedamo se, kaj imamo. Morda čez 30 let ne bomo imeli vsega na dosegu rok.
Ljubezen osvobaja. Manjka spoštovanja. Marsikdaj se s kom ne strinjam, ampak spoštujem. Poskušam si razložiti, zakaj tako razmišlja. Ljudje migrirajo. Verjamem, da večina zato, ker si želi živeti tam, kjer ni suše in vojn. Nekateri imajo pa tudi druge namene. Vezano na to manjka tudi prilagodljivosti. Z obeh strani.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Nekoč sem odpotoval v Brazilijo. Če tam ne govoriš portugalsko ali špansko, si mrzel. Zapustil sem prijatelja, ki je to znal. Ob štirih ponoči sem zamudil avtobus, tekel in tekel sem za njim. Takrat sem se ustrašil. Nisem nehal teči, kričal sem za avtobusom. Ljudje, ki so prihajali na postajo, so me videli in do konca ulice ustavili avtobus. Počutil sem se nebogljenega, nisem znal jezika. Težka, a lepa izkušnja. Bil sem v deželi, kjer vidiš vse; od življenja v kartonu do ultrabogatašev. Na poti do Ria sem se naučil številk do sto, da sem vsaj nekaj znal.
Tudi v Sloveniji se je kdaj kaj zgodilo. Družil sem se s cigani in tudi bežal z njimi, ko so nekaj naredili, jaz pa sem slučajno šel mimo. Domačini so lovili njih in mene. To so bile izkušnje, ki se jih zdaj spominjam z nasmehom, tedaj pa ni bilo prijetno. Življenje te izkleše.
