Po izkušnji na Madagaskarju je dobila še več zagona za delo z Romi

Nežo Kastelic iz Mirne Peči je dolgo spremljala želja, da bi se podala v misijone. "Misijonarji so mi bili od nekdaj zanimivi, sploh njihove zgodbe in ljudje s fotografij. Spremljala sem Petra Opeko, popotnika Zvoneta Šerugo, Slavko Cekuta. Poslušat sem šla vsako pričevanje v bližini."

Ob neki priliki je na spletu naletela na program Pota. "Čakala sem, da bom polnoletna, kar je bil v tem primeru pogoj. A tudi potem se je zataknilo. Prijavila sem se, začeli smo s prvimi pripravami za odhod v Brazilijo in se dogovarjali za obisk župnij, kjer bi zbirali sredstva, nakar se je zaradi korone zgodil lockdown. Takrat sem bila še precej optimistična, da bo do poletja spet vse po starem. Ko je vse padlo v vodo, sem bila zelo razočarana."

Nova priložnost se ji je ponudila lani, ko je končala študij zdravstvene nege. Čeprav je ravno dobila prvo zaposlitev, je sklenila, da vendarle izpolni svojo dolgoletno misijonsko željo. "Bila sem sicer malo skeptična, saj je program v prvi vrsti namenjen študentom. Hkrati pa sem bila že samostojna, imela sem svoj vir prihodka. Ni me skrbelo, tudi če bi morala zaradi tega poiskati novo zaposlitev," se ozira nazaj.

Dodeljena je bila v ekipo mladih prostovoljcev, destinacija njihove prostovoljske izkušnje pa je bil Madagaskar. Poleg tehnične so letos prvič oblikovali še zdravstveno ekipo prostovoljcev, med katerimi je bila tudi Neža.

Še pred odhodom so izvedli več srečanj in pripravljalnih vikendov, da so se povezali kot skupina. Vsak zase je moral pokriti stroške cepljenja in letalskih kart, medtem ko so po župnijah zbirali donacije za material in otroška oblačila za porodnišnico. S številnimi nasveti in sanitetnim materialom jih je oskrbela zdravnica Ana Fajmut s Koroške. 

Tudi v službi se je Neža uspela dogovoriti za pettedensko odsotnost, za kar je neizmerno hvaležna svoji šefici.

Ekipa je najprej za nekaj dni obiskala misijonarja Petra Opeko, nato so se podali na jug k misijonarju Janezu Krmelju, kjer se je odvila glavnina njihove misijonske izkušnje. "Ob prihodu so nas z vseh strani obdali otroci. Ljudje v misijonu te zelo lepo sprejmejo. Bolj nenavaden občutek je v mestih, kjer te kot belca opazujejo le od daleč in zna biti malo neprijetno. Nikoli pa ni bilo kakšne slabe izkušnje."

Med delom v Ampitafaju so bili večino časa obkroženi z domačini, predvsem otroki. "Učili so se od nas, kar je zahtevalo veliko potrpežljivosti in je bilo včasih zelo težko, saj si hotel delo opraviti čim hitreje. Toda največ, kar lahko daš, je, da jih naučiš, da bodo znali sami. Zelo lepo je opazovati njihov ponos na vse, kar so že dosegli s pomočjo misijonarjev."

"Zelo me je nagovorila Petrova misel, da je največ, kar lahko naredimo, da smo skupaj z ljudmi in podiramo zidove rasizma, ki jih je zgradil človek. Večina ljudi na Madagaskarju gleda na belopolte ljudi kot na nekaj več."

Čeprav so bili njihovi dnevi od jutra od večera zapolnjeni z delom, so vmes našli tudi nekaj trenutkov za občudovanje tamkajšnjih naravnih lepot in druženje.

S preostalimi člani ekipe so se dobro razumeli. "V okolju, ko morda ni vedno na voljo tuša ali udobne postelje, se izrazi tisto resnično, kar nosiš v sebi. Potrebni sta potrpežljivost in odprtost do sočloveka. Vsak se je potrudil, kot se je lahko. Izkušnje so zaznamovale vsakega po svoje, tudi prek konfliktov pa lahko bolje spoznavaš predvsem sebe."

Predvsem pa ji bodo za vedno ostali v spominu pristni odnosi z domačini. "Eden takšnih spominov se je zgodil v Akamasoi, ko smo si ogledovali mesto. Neka gospa je pomahala, naj pridemo do nje. Vodila nas je naprej po ulici, vse do svoje hiše, pred katero se je ponosno postavila in pozirala, da jo fotografiramo. Bila je vidno navdušena, predstavila nam je še svoje otroke. Ljudje pokažejo svoj ponos nad tem, kaj so zgradili in ustvarili. Gre za generacije, ki jih je Opeka dobesedno zvlekel s smetišča, da so zgradili boljšo prihodnost za svoje otroke. Pomagal jim je najti smisel."

Ob tem se spominja nepozabne anekdote z deklico, ki se je večino dni od jutra do večera zadrževala v družbi prostovoljcev. "Vsak dan je z očetom prihajala k maši. Nekega jutra smo prostovoljci mašo preskočili in nekoliko potegnili spanec. Deklica je po maši potihoma prišla do sobe, ki sva si jo delili s še eno prostovoljko, da bi naju prestrašila, v istem trenutku sem jaz odprla vrata na drugi strani. Prestrašila se je, se med obračanjem zaletela v vrata in nato še v zid. Z njo je bilo vse v redu, je pa poskrbela za veliko smeha."

Neža se je domov vrnila z novimi spoznanji o sebi. "Vsekakor spoznaš, koliko si trpežen in potrpežljiv. Prav je, da spoznamo svoje meje. Še bolj se mi je utrdilo prepričanje, da besede zelo ranijo. Večji pomen dajem odnosom, pozornosti do sočloveka. Odnosi so bistveni, vse drugo je minljivo." Tovrstna izkušnja ji pomaga tudi pri vsakodnevnem delu s pacienti v bolnišnici.

Dotakne se tudi današnje potrošniške kulture. "Še danes mi je težko iti po trgovinah, ker se vse blešči in je toliko ene izbire, medtem ko na drugem koncu sveta nimajo osnovnih stvari. Ne potrebujemo toliko! Preveč je nekega izmišljevanja, kaj bi in česa ne. Najboljši potrošnik je žalosten človek. Več kot imaš, še več hočeš imeti. Tu pri nas smo največkrat reveži v odnosih. Tudi tam ni idealnih odnosov, so problemi, kot je alkoholizem, nasilje. Ampak so otroci kljub temu veseli, četudi v raztrganih in umazanih oblačilih."

Nežina misijonarska izkušnja pa se ni končala na Madagaskarju, temveč jo nadaljuje doma. Od poletja nadaljuje z delom v bližnjem romskem naselju. "V lokalni skupnosti je prisotnih veliko predsodkov o Romih. Ti so včasih pridobljeni z izkušnjo, včasih pa le priučeni. Čutila sem, da lahko nekaj spremenim. Letos sem zbrala pogum in se povezala z Maticem (Vidicem, ki smo ga na Aleteii že predstavili, op. a.), ki me je usmerjal. Udeležila sem se njihove ure verouka in se predstavila, že naslednji teden smo se dogovorili za delavnico prve pomoči. Še en dan pred odhodom na Madagaskar smo imeli procesijo v čast Marijinemu prazniku. Zbralo se je ogromno Romov."

Po vrnitvi z Madagaskarja jih je začela poučevati verouk. "Potrebnega je veliko potrpljenja. Otroci so drugačni, ne gre za klasičen verouk. Kakšna ura izpade zelo dobro, kdaj obisk tudi potre. Toda s potrpežljivostjo in vztrajnostjo gre. Vesela sem, kadar me otroci naučijo kakšne romske besede, tako se jim lahko še bolj približam. Želim jim dati svoj čas, zgled, neko izkušnjo, iz katere bodo rasli."

Čeprav dobiva nemalo pomislekov iz okolice, ali se je zanje vredno truditi, jo opogumlja misel Janeza Krmelja: "Na tisoče me eden razočara. Če bi zaradi njega obupal, kaj bi potem ostalih 999 ljudi?" Poleg tega si ponavlja še napotek Petra Opeke: "Najbolj pomembni sta pristnost in vera v Boga." Meni, da sovraštvo v nobenem primeru ni rešitev.

Medtem ko z ekipo letošnjih prostovoljcev na Madagaskarju že snujejo načrt za postavitev nogometnih golov v romskem naselju, Neža spodbuja mlade, naj se odločijo za misijonsko izkušnjo, bodisi na drugem koncu sveta ali v domačem okolju. "Če ste začutili neko željo, potem pojdite in bodite potrpežljivi. Mogoče se ne bo zgodilo takrat, kot ti hočeš, kot se ni v mojem primeru. Se je pa razpletlo veliko bolje, kot sem načrtovala."