Kako lahko nedeljsko vzdušje ohranimo skozi ves teden

Nedelje so svete. To je edini dan v tednu, ko si dovolimo umik od neusmiljenega tempa življenja. Namenoma se upočasnimo in uživamo v občutku umirjenosti, ki se v svetu, obsedenem z učinkovitostjo in hitrostjo, zdi skoraj protikulturen. Kaj pa, če tega nedeljskega miru ne bi omejili na en sam dan? Če bi se zavestno trudili, da ta odnos ohranimo ves teden?

Bistvo nedeljskega občutka je v namernosti. Ob nedeljah smo pozornejši na svoja občutenja. Vzamemo si čas za molitev, bogoslužje, počitek in pomenljivo povezovanje. Če želimo takšno miselnost ohraniti ves teden, potrebujemo več kot le upanje, da bo umirjenost trajala; potrebna je zavestna odločitev za drugačno življenje v kulturi, ki poveličuje nenehno dejavnost.

Ne gre le za to, da v svoj urnik dodamo več "časa zase", temveč za zavestno držo, ki daje prednost ravnovesju, počitku in pozornosti.

Osrednji dejavnik te prakse in miselnosti je tretja božja zapoved, ki nas poziva, naj si vzamemo čas za počitek in češčenje. To spoštovanje ni zgolj stvar prostega časa, temveč duhovna zaveza, ki bogati naše življenje in obnavlja našo osredinjenost. Ta zaveza pa ni izgovor, da zanemarjamo druge odgovornosti, temveč nas vabi, naj svoje dolžnosti vključimo v ritem, ki vključuje trenutke počitka in premisleka.

Če sprejmemo to "protikulturno" držo, priznamo, da pravi počitek ne gre na račun naših obveznosti. Nasprotno, počitek jih dopolnjuje in nam omogoča, da svoje dolžnosti opravljamo z večjim namenom – in, kar je najpomembneje, z veseljem.

Sprejemanje te drže se začne tako, da odločno varujemo trenutke tišine in počitka, tudi ko svet pritiska na nas, da moramo ostati zaposleni. Medtem ko nas svet prepričuje, da se naša vrednost meri po tem, kako učinkoviti smo, nas duh nedelje opominja, da je resnična vrednost tudi drugje. Prenašanje tega duha v ponedeljek in v celoten teden pomeni, da čas za molitev in premišljevanje varujemo enako odločno kot čas za delo.

Če bomo v dnevu znali poiskati drobne trenutke miru (za kratko molitev pred začetkom dneva, sprehod po kosilu ali večer brez tehnologije), nas to lahko ohranja v modrosti, ki jo črpamo iz nedelj.

Drugi ključ do zaščite nedeljskega občutka je, da smo pozorni. Ob nedeljah smo bolj navzoči za ljudi in trenutke, ki se nam zdijo pomembni. Če bomo to razširili na ves teden, bomo izzvani, da spregledamo moteče dejavnike in se popolnoma posvetimo tistemu, kar je pred nami.

To lahko pomeni, da bomo več poslušali kot govorili, ali da bomo resnično uživali v skupnem obroku, namesto da bi hrano preprosto zmetali vase. S tem se bomo uprli kulturni težnji, da vsak trenutek obravnavamo kot možnost za poslovanje, in bomo znova odkrili lepoto polnejšega življenja tukaj in zdaj.

Izbira takšnega odnosa do življenja je tih, toda močan upor proti kulturi zaposlenosti, ki nas resnično izčrpava. Z varovanjem nedeljskega miru skozi ves teden na svoj način izjavljamo, da "našega življenja ne opredeljuje neskončna, brezciljna učinkovitost". Če bomo pozorni na svoj čas za premišljevanje, počitek, vnovično povezovanje z bližnjimi, ohranjanje razmišljujočega duha, bo naše življenje sicer nekoliko počasnejše, vendar dosti bolj premišljeno in globoko pomenljivo.

Res je, da sredi napornega delovnega tedna ni vedno preprosto ohraniti nedeljskega počitka, kljub temu pa lahko odločitev, da ga zavestno varujemo, spremeni naš način življenja ter nam prinese občutek veselja in miru, ki bo trajal – upajmo – do naslednje nedelje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.