“Vedno sem bil prepričan, da hočem v življenju iz sebe narediti nekaj velikega”

Poleg diakona Matije Goloba je nedavno uredništvo Aleteie in Družine obiskal tudi br. Ambrož Brezovšek, kapucin, ki bo v diakona posvečen kmalu. Celjan je sanje o igralski karieri zamenjal za redovniško oblačilo, a kdo ve, morda pa ga še kdaj zagledamo v kakšnem filmu …

Prihajate iz osemčlanske družine. Kako se spominjate otroštva, odraščanja?
Malo presledka je med dvema "blokoma" otrok: najprej smo bili trije, potem so bili pa še trije. Živeli smo v centru Celja, tako da sem mestni človek. Čutim, da mi mesto bolj ustreza, da se bolje počutim in znajdem v mestu. V centru Celja je bilo takrat še veliko otrok, ki smo se zunaj igrali, tako da je bilo vedno živahno.

Obul si rolerje, šel na igrišče, pa nas je bilo tam deset, ki smo se na rolerjih lovili. Potem so počasi prišli bratje. Rojen sem med dvema puncama, starejšo in mlajšo sestro. Dobro se spominjam, kako sem bil vesel, ko je prišel najprej prvi brat, pa drugi in potem še tretji. Mislil sem si: "To, zdaj smo pa končno fantje v večini!"

V srednjo šolo sem hodil v Štore, na faks pa v Ljubljano. Vedno več sem ostajal v Ljubljani in potem smo se preselili v Vojnik. Čeprav skoraj nisem živel tam, me je župnija zelo sprejela, imajo me čisto za svojega, kljub temu da sem outsider.

Študirali ste grafično in medijsko tehniko. Kaj vas je pri tem privlačilo, pritegnilo?
To je bila samo logična posledica srednje šole – bil sem že grafični tehnik. Takrat se je odpiral nov srednješolski program. Pritegnila me je misel, da bom moral imeti računalnik doma. To je to! (smeh)

Po srednji šoli se je odprl še program na fakulteti in smo smiselno nadaljevali. Srečo sem imel, da sem maturo opravil dovolj dobro, ker je bila takrat precej visoka omejitev.

Berete pogovor, ki je bil najprej objavljen na druzina.si.

V času študija ste delali na Radiu Ognjišče, kjer smo lahko včasih tudi slišali vaš glas. Želeli ste postati igralec, ampak na radiu ste bili menda raje tehnik kot spiker. Kako to?
V tem sem bil manj zverziran. Tam se ne moreš ustaviti ali si privoščiti serije mašil. Ves čas je treba govoriti nekaj smiselnega. Enkrat, ko sem delal kot tehnik, sem se pred snemanjem oddaje pogovarjal z napovedovalcem. Povedal sem mu, da sem pred kratkim obiskal nek gorski vrh. Zdelo se mu je zanimivo in rekel je, naj med oddajo pridem v studio, da me bo intervjuval.

Pripravil sem vso tehniko, potiho vstopil v studio in se usedel k njemu. In potem me je spraševal. Zmrznil sem! Videl sem, da res nisem navajen česa takega. Pri igralstvu imaš vsaj tekst, se ga naučiš, interpretiraš. Meni je zelo všeč poglabljanje v vlogo, fenomenalno je, če zadeve prikažeš na svoj način.

Želja po igralstvu vas je vodila v Anglijo, na igralski tečaj. Po čem ste potem spoznali, da to ni to?
V Angliji nam je inštruktor, ki je tudi sam bil v Hollywoodu, rekel: "Ne imenuje se kar tako šovbiznis." Gre za posel. Zadaj je vse preračunano. Ko slišimo zgodbe o talentih, so to v veliki meri res samo zgodbice.

Ko ste spoznavali, da ta sfera ni za vas, ste skoraj hkrati ugotovili, da je tisto, kamor vas Bog kliče, redovniško življenje …
To se je v bistvu v meni dogajalo že od malega. Ves čas me je v ozadju, v podzavesti grizel ta klic. Jaz sem potem sicer hotel uveljaviti svoj interes, ampak ta želja je ves čas nekje ostajala. Ne vem točno, kaj je potem botrovalo odločitvi, mogoče vsa kaotičnost v tem biznisu, kjer se moraš ves čas ponujati, se poskušati prodati, čemur je redovništvo v bistvu čisto nasprotno. Tukaj si ti ti, nikomur se ti ni treba prilizovati.

Izhodišče je, da je Bog tebe že poklical, izbral.
Ja! In da ti ni treba biti všečen in kazati tega, kar drugi hočejo. Tukaj se mi zdi, da je bila ta velika razlika. V sebi sem vedno bil prepričan, da hočem v življenju iz sebe narediti nekaj velikega. Uresničiti svoje življenje, svoje poslanstvo. Na koncu sem ugotovil, da je to mesto, kjer se bom najbolj uresničil.

Zakaj kapucini?
Ves čas sem imel v mislih bogoslovje, škofijskega duhovnika. Ker sem ta lik poznal. Potem pa je brat enkrat v pogovoru slučajno nekako namignil na skupnost, na redovništvo. Od takrat naprej te ideje nisem mogel več spraviti iz glave. Videl sem, da mi je skupnost lahko v pomoč, okolje, kjer se lahko malo naslonim in tudi sebe dam. Mogoče bi mi bilo življenje škofijskega duhovnika malo preveč samotarsko, mogoče sem v tem tudi videl malo preveč nevarnosti … Čeprav te tako ali tako pridejo kamorkoli.

10 let ste že v redu. Kako je bilo, ko ste vstopili? So se vaše predstave uresničile? Kaj vas je presenetilo?
Nisem si delal nobenih načrtov. Jaz sem hotel samo v sebi razčistiti, ali naj naredim ta korak ali ne, stopiti na to pot ali ne. Ves čas se mi je zdelo, da gre moje življenje v to smer, ampak sem se upiral. Potem pa sem rekel: "Dobro, zdaj pa all in!" Potem sem spoznal, da je bilo zelo fajn, da si nisem delal nekih predstav o popolnem življenju.

Nikjer ni popolne sinergije. Samo vedel sem, da jaz to hočem uresničiti, da bom stopil na to pot in da se bom na tej poti boril. V petek sem prišel domov iz Anglije in v sredo sem vstopil v samostan. Tako da v bistvu sem šel skoraj direktno tja.

Ko gre zares, gre zares. Prva leta formacije ste preživeli v različnih krajih po Italiji in kmalu po vrnitvi v Slovenijo leta 2020 izrekli večne zaobljube. To je bila verjetno ključna prelomnica …
Ja, ampak v bistvu je vsa prej prehojena pot nekako usmerjena v pripravo. Na koncu se odločiš in vstopiš tako kot v zakon. Je prelomnica, ampak v bratstvu se na to že postopoma navajamo, to premišljujemo, pa začasne zaobljube imaš ... Potem je treba samo povedati, ali boš za vedno to ali ne.

Jaz sem se najbolj umiril takrat, ko sem si rekel, da sem lahko to, kar sem, da mi ni treba biti popoln za to. Ker najhuje je, ko vidiš svoje napake in veš, da jih težko odpravljaš ali skoraj ne moreš, zdi se ti, da si preslab za to. To je najtežje. Potem pa, ko rečeš: "Ne, šteje moj trud in želim se truditi v tem življenju," potem mi je bilo lažje in sem bil na slovesnosti zaobljub res, res srečen.

Taka odločitev prinese mir, ne?
Ja, prej te skrbi, ali ja ali ne, potem, ko si tam, pa v bistvu samo gledaš, kako zdaj "voziti" po tej poti.

Med študijem ste delovali v Ljubljani, pred nekaj meseci pa ste prestolnico zamenjali za Vipavski Križ. Kako doživljate prehod med tako različnima okoljema?
Velika razlika je v tem, da je samostan v Ljubljani v bistvu hiša, v Križu pa dejansko kapucinski samostan. Razliko sem že prej opazil. V Italiji smo po večini živeli v samostanih, kjer celotno okolje favorizira tudi molitveno življenje. Arhitektura je usmerjena v to, da zadovolji karizmi reda. Če imamo aktivno-kontemplativno karizmo, je arhitektura samostana prilagojena temu. Bratje se lahko umaknemo v tihoto, v molitev, na drugem koncu samostana pa smo odprti za ljudi, ki prihajajo. V Križu je bolj tako.

Kako je videti vaš dan v samostanu? Katere so sedaj vaše zadolžitve?
Ker nisem šolski tip, mi je ena najhujših stvari študij. Prav vidim, kako me nervira, vznemirja. V to moram vložiti veliko časa in energije. Ampak ko sem vstopil v red, sem moral sprejeti tudi to – enega najdaljših študijev, kar jih je. Temu se trenutno veliko posvečam, čeprav se ne bi rad. Saj se mi zdi tudi zelo uporabno, vidim, da imam veliko od tega, ampak mi je najbolj stresno.

Odkar sem v Vipavskem Križu, dopoldne predvsem končujem magistrsko nalogo, popoldne je pa verouk, kakšna skupina ali pa sam kaj ustvarjam v delavnici. Kar je pač treba, zdaj sem sestavljal omare, pride kakšno čiščenje, nakupi – treba je skrbeti tudi za to. Rad pa imam tudi šport. Ko najdem čas, grem rad teč ali na kolo. Rad bi mogoče malo več bral.

Zelo mi je fajn, da imamo skupno molitev v tišini proti večeru. Takrat jaz dobro funkcioniram in sem lahko zelo lepo pri stvari. V Ljubljani je bilo drugače, to molitev smo imeli zjutraj ob šestih. Nisem jutranji tip in potem je bila moja molitev notranje čisto drugačna.

Zaključujete študij, še letos pa vas čaka diakonsko posvečenje, ki se hitro bliža. Kako se pripravljate?
Diakonska služba se najbolj odraža pri blagoslovih in nekaterih zakramentih – diakon lahko poroča in krščuje. Tukaj ni toliko postopnega uvajanja, kakor je recimo v redovništvo, ko ti dejansko že živiš to in potem se odločiš, da boš to zares. Ne moreš pa tu postopoma že brati dela maše, tako da je v bistvu preskok veliko večji. Zato se poskušam osredotočiti na doživljanje svete maše, ki je izvir in vrhunec življenja kristjana.

Iz tega izhaja vse, tukaj je središče. Zato poskušam tukaj največ doživeti, tako poskušam vstopati v to skrivnost. Obrazce se že potem naučiš. Ampak ta odnos, ki nam ga je Bog ponudil, da lahko z njim živimo, si pa želim poglabljati in tukaj vidim glavno pripravo.