Spoštovanje tistih, za katere se zdi, da si spoštovanja ne zaslužijo, je verjetno eden od treh največjih izzivov v medčloveških odnosih. Kako naj spoštujemo dostojanstvo nekoga, ki nas je prizadel, nekomu storil krivico ali pa živi na način, ki se nam zdi resnično neprimeren?
Katoliški pogled na to vprašanje temelji na preprostem načelu: vsak človek je ustvarjen po Božji podobi in ima kot tak prirojeno dostojanstvo.
Tega dostojanstva si ne zaslužimo z lepim vedenjem ali moralno neoporečnostjo, temveč nam ga Bog prostovoljno podarja – to dejstvo je v središču katoliškega nauka o spoštovanju.
Ko torej izkazujemo spoštovanje vsem, ravnamo v skladu s tem, kar vemo, da je resnično. Ravnanje druge osebe nas ne sme pripraviti do tega, da bi izdali svojo pripadnost resnici, ki smo jo sprejeli.
Božja bitja
Sv. Tomaž Akvinski spoštovanje povezuje s krepostjo pravičnosti. V svoji Teološki sumi pravičnost opredeljuje kot dejstvo, da vsakemu človeku damo tisto, kar mu pripada. To ne pomeni le, da jim na podlagi njihovih dejanj dodelimo nagrade ali kazni, temveč pomeni, da jim priznamo, kar jim pripada kot Božjim bitjem.
V tem smislu je spoštovanje oblika pravičnosti, ki priznava lastno vrednost vsake osebe, ne glede na to, kako ta oseba ravna. Spoštovanje odraža pravičnost, ki nam jo izkazuje Bog: nezasluženo milost in usmiljenje zaradi naših pomanjkljivosti.
Katekizem Katoliške cerkve (KKC 1931) to misel tako potrjuje: "Spoštovanje človeške osebe gre skozi spoštovanje načela: Vsakdo mora na vsakega svojega bližnjega brez izjeme gledati kot na svoj 'drugi jaz'."
Drugače povedano: spoštovanje nekoga, tudi če menimo, da si tega ne zasluži, pomeni več kot le zunanjo vljudnost – gre za to, da v njem vidimo človeka, ki je po dostojanstvu enak nam samim.
Spoštovanje z odgovornostjo
To spoštovanje pa ni pasivno. Katoliški nauk ne nakazuje, da spoštovanje osebe pomeni neupoštevanje njenih napak, odobravanje grešnega vedenja ali opravičevanje krivice. Pravičnost, pojasnjuje Akvinski, vključuje popravljanje.
Resnično spoštovanje lahko vključuje tudi to, da posameznik za svoje ravnanje odgovarja, vendar ne iz maščevalnosti ali nadrejenosti, temveč iz ljubezni in skrbi za njegovo dušo. Pravičnost lahko iščemo v obliki odgovornosti, obenem pa neomajno upoštevamo resnico, da je vsak človek ljubljen Božji otrok.
V tem pogledu je najbolj jasno vodilo Jezusov nauk. V svojem govoru na gori nas Jezus poziva, naj ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo (Mt 5,44). To je skrajna narava krščanskega spoštovanja – da širimo ljubezen, usmiljenje in dostojanstvo tudi na tiste, ki se nam v lastnih očeh zdijo nevredni.
Če si pobliže ogledamo Kristusov zgled, vidimo, da njegovo spoštovanje človeštva ni bilo nikoli odvisno od vedenja posameznika. Jezus se ni obrnil na cestninarje, prostitutke in grešnike zato, ker bi se strinjal z njihovim ravnanjem, temveč zato, ker je v njih videl tisto, kar je bilo drugim pogosto nevidno: njihovo od Boga dano dostojanstvo in možnost zveličanja.
Pomembno razlikovanje
To ne pomeni, da smo poklicani, naj se ne branimo ali da naj tiho prenašamo kakršnekoli krivice. Katoliška vera pravičnost usklajuje z usmiljenjem.
Rek, ki ga pripisujejo sv. Avguštinu, naj "obsojamo greh in ljubimo grešnika", nekako odraža bistvo tega, kako naj pristopamo k drugim. Spoštovati nekoga pomeni priznavati njegovo dostojanstvo, obenem pa nam omogoča, da nasprotujemo dejanjem, ki škodujejo človeškemu življenju ali ga ponižujejo. Lahko nasprotujemo posameznikovim dejanjem in ga še vedno spoštujemo kot osebo.
Ne nazadnje je spoštovanje tistih, za katere se zdi, da si ga ne zaslužijo, priložnost za osebno preobrazbo. V teh trenutkih smo povabljeni, da rastemo v ponižnosti, človekoljubju in razumevanju. Kristusovo ljubezen odsevamo takrat, ko druge spoštujemo v njihovi nepopolnosti, kakor On spoštuje in ljubi nas v naši.
Spoštovati druge na ta skrajen, Kristusov način ni le mogoče – to je del naše katoliške poklicanosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
